Tekmovanja

Ste kdaj tekmovali? Zagotovo ste. Morda pri gasilcih, v zboru, svoji stroki, sindikalnih ali športnih igrah. Sama sem tekmovala v šoli iz zgodovine, slovenščine, pa v rokometu, novinarstvu, gasilstvu, še sedaj tekmujemo z zborom.

Danes v šolah prirejamo tekmovanja skoraj pri vseh predmetih in strokah. Včasih smo si iste dijake pulili vsi učitelji, danes jih je dovolj. Morda smo vsi bolj tekmovalni, res pa je, da dijaki potrebujejo dosežke za pridobitev štipendij, in to je velik motiv. Šole se z njimi kitijo, čisto malo tudi učitelji, v resnici pa gre za mnogo več, kot za objavo rezultatov in priznanja ali pokale. Sama sem zadolžena za tekmovanje iz zgodovine, sodelujem pa tudi pri geografiji in zgodi se, da lahko kaj pomagam tudi pri slovenščini.

Letošnja tema zgodovinskega tekmovanja je bila antična Emona. Dva tisoč let je, odkar so Rimljani ustanovili Emono, romanizirali naše kraje in uničili staroselsko kulturo. Je to napredek ali zloraba? Vse to lahko razpravljaš z dijaki, ki jih to zanima. In kadar dijake nekaj zanima, takrat smo učitelji srečni. In jaz sem srečna, če na strokovni šoli in gimnaziji, kjer je v ospredju biotehnika, navdušim 60 dijakov za zgodovino. Najbolj sem vesela tistih, ki že leto ali dve nimajo več tega predmeta na urniku in pridejo na tekmovanje. Čemu pride bodoči kmetovalec, naravovarstvenik ali hotrikulturnik tekmovat iz zgodovine? Izključno zato, ker želi tekmovati ali ga to zanima. Je potrebno prebrati kar nekaj literature, pa jo predelajo. Že nekaj let jih peljem na priprave tja, kjer je tekmovanje. Torej smo se letos en popoldan sprehajali po antični Emoni in gledali, brali, opazovali akvadukt, terme, kloako, rimski zid in baziliko. Še razstava o Emoni je v Mestnem muzeju in nisem vedela, da lahko mozaike in freske v Emoni primerjamo s tistimi v Pompejih. Dijaki so bili ambiciozni, delovni in imela sem občutek, da bodo zagotovo dosegli lepe uvrstitve. Bili smo zelo povprečni. Imeli smo šest tekmovalcev in dobili smo eno srebrno priznanje. In vendarle je to tako relativno. Vsi so zmagovalci, že z uvrstitvijo na državno tekmovanje. Vsi smo se nekaj novega naučili, preživeli smo lep dan. Učitelji srečamo svoje kolege, rečemo kakšno o stroki, izmenjamo izkušnje, se malo potožimo ali pohvalimo. Mar ne delamo tega najprej zaradi sebe? Če bi gledali le na rezultate, bi bili hitro razočarani. Pa se je vendarle tako mamljivo postaviti na neko lestvico, kam sodim, kje sem. Največ, kar nam lahko ostane, je znanje in navdušenost, radovednost, ki nas bo vedno znova vodila v osebno raziskovanje in brskanje pa podatkih in znanju. Dijakom sem rekla, da če bomo kaj dosegli, bomo proslavljali, če ne bomo nič dosegli, bomo ravno tako proslavljali. Imeli smo razlog za proslavljanje in to je najlepše. Lepi spomini in navdušenost mladine. In človek pozabi, da je to še en dan, ko si v službi od ranega jutra do pozne noči in da je to sobota.

Da bi še dolgo ne gledala na izid, rezultat in vloženi čas. Da me bo navduševalo veselje, radovednost in iskrivost »svojih strank«. Verjamem, da imate tudi vi takšne izkušnje.