Hvala, Aleš Primc

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / sobota, 14. marec 2015 / 09:01

Ob pogledih Damjane Šmid, Gorenjski glas, 6. 3. 2015

Dobrih deset let mi je bilo, ko smo pokopali očeta. Ker sem se kot edinec rodil na hribovski kmetiji, mi je bilo že ob rojstvu določeno mesto bodočega gospodarja. Težko bi našel mater, ki bi mi nudila več, kot mi je moja. Očeta pa mi ni mogla nadomestiti. Bodoči gospodar se začne uvajanja kmalu, ko shodi. Po desetem letu pa je čas spoznavanja in privajanja kmetovanja. Delo gospodinje je drugačno od gospodarjevega. Veliko nasvetov sem dobil v tistem času od vaščanov, pa tudi kanček posmeha in privoščljivosti, ko mi ni šlo. Pogrešal sem očeta, kot bi ga pogrešal vsak, ki odrašča brez njega.

Že v prvih poglavjih Svetega pisma smo opozorjeni, da svetu vlada Bog in hudobni duh, dobro in zlo, radost in bolečina. Zakaj tako, ne vemo.

Ga. Damjana Šmid našteva vse zlo, ki ga doživljajo otroci in mladi tudi v tradicionalnih družinah. Na misel mi pade, kaj je o tem pisal Dostojevski. »Očka, ljubi očka,« je klicala mučena deklica. Mar zato, ker je tako – in po mojem tako je – smemo uzakoniti novo možno zlo? Podobno; mnogi kradejo, zakaj ne bi jaz.

Pisanje razumem kot očitek, da cerkev ne stori dovolj proti zablodam. Morda ima prav. Pridigarjem je lažje govoriti o lepih kot o podlih stvareh. Ni maš za otroke, pravi. Maše se opravljajo po namenu vernikov. Dvomim, da bi jo kateri od duhovnikov odrekel. Velja poskusiti!

Vsiljuje pa se mi misel, da tako kot mnogi drugi zameri vernim in cerkvi, da povedo in vztrajajo pri svojem stališču. Drugorazredni?

Nespametno! Cerkev ima dvatisočletne izkušnje z vsemi plastmi prebivalstva. Razširjala se je iz starega Rima, kjer je uživaštvo na račun izkoriščanja zavojevanih pokrajin in suženjstva presegalo vse razumljive mere. Baje je bila homosekualnost resen problem s katastrofalnimi posledicami. Cerkev je v zgodovini delovala prav na vseh nivojih. Kardinali v družbi kronanih glav, tisti nižjega ranga tudi na samem socialnem dnu.

Citat iz Balzacevega romana Teta Liza v prevodu Otona Zupančiča ob zaradi maščevanja gnijočih živih telesih moškega in ženske: »… Poleg nje je uzrla vikarja in usmiljenko, ki jim je stregla. Vera je iskala duše, ki jo je treba odrešiti, v kupu gnilobe, ki je od peterih čutov bitja prizanesla samo vidu.« Tudi svobodomisleci niso kar počez zavračali cerkve.

Cerkev pozna človeka, njegove dobre in slabe strani. Scela zavračati njene izkušnje ne vodi do modrih rešitev. Sklepi, sprejeti v viharju, pa niso nujno dobri. Mar ne bi bil zakon, ki bi upošteval različna mnenja, iskal kompromis, boljši pa tudi cenejši. Stvar bo državni proračun še obremenjevala.

Tisto, kar me je k pisanju sililo, pa je trditev ge. Damjane Šmid, da verjame v boga. Tudi jaz verjamem v Boga in njegovo postavo, pa naj se ga naslavlja Kristus, Jahve, Alah ali z imeni drugih ljudstev. V izročilih svetih knjig je njegova postava do današnjega časa prihajala bolj ali manj različna, kot so različni jeziki, v katerih je napisana in razumljiva.

Povsod enaka pa je neposredna govorica Boga stvarnika, zapisana v zakonih narave.

Človeško življenje lahko posredujeta le moški in ženska.

Otrok ni človekova pravica, je dar Boga Stvarnika.

Marijan Peternelj