Iskrena hvala, Aleš Primc!
Toliko gnusnega podtikanja, kot ga je bil deležen Aleš Primc v sestavku Damjane Šmid v Gorenjskem glasu dne 6. 3. 2015, zlepa še ni bil nihče deležen – v enem odmerku niti J. Janša ne.
Po mnenju D. Šmid naj bi bil namreč Aleš Primc zadolžen (in s tem odgovoren) za pregon vseh oblik najhujšega družinskega nasilja pri nas. Gospa očitno tudi dobro pozna vse te nasilneže – namiguje namreč, da naj bi bili tudi verni katoličani in pristaši civilne iniciative Za otroke gre. Za tako »poznavanje« dejstev je treba obilo skrbno gojenih predsodkov, ki zlahka nadomeščajo resnično poznavanje stališč osovražene strani. Ko se končno najde pogumen posameznik, ki si drzne organizirati civilno iniciativo in se zoperstaviti parlamentarnemu valjarju levičarske vlade, ga vsa novinarska srenja, skrbno usklajena z oblastjo in med sabo, hiti polivati z gnojnico. In kaj je nebodigatreba Aleš Primc storil? Zavzel se je za eno od pravic otrok, ki jim jo država sedaj z zakonom krati. Aleš Primc ob tej krivici pač ne želi (tako kot gospa Šmid) »goreti na grmadi«. Ker je »pravočasno zaznal stisko« in ker bi »rad spremenil zakon, da bodo otroci (moji, tvoji, vaši, naši) bolj zaščiteni kot odrasli«, se je pogumno izpostavil vsem levorežimskim medijem, ki ne ščitijo otrok, pač pa trenutne oblastnike. Morda je ob tem tudi molil – predvsem pa je ukrepal. Tako kot bi – prepričan sem – ukrepal tudi, če bi katerakoli oblast uzakonila katero od gnusob, ki jih z bolestno natančnostjo opisuje gospa Šmid. Zelo verjetno se ne bi zadovoljil s »sedenjem, razpravljanjem in jokom od besa in nemoči«, ker ga ni strah. Zato se Alešu Primcu tudi jaz zahvaljujem – ne s sarkazmom, pač pa iskreno. Tudi jaz namreč (tako kot gospa Šmid) verujem v Boga, toda moj Bog ne pravi »živi in pusti živeti«, pač pa ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. In ta zapoved zavezuje k skrbi za bližnjega (zlasti najbolj nemočnega), in ne zgolj k dopuščanju kakršnegakoli življenja.
Milan Sagadin, Kranj