Uzakonjeni seks

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. marec 2015 / 08:53

Prejšnji teden smo doživeli novo epizodo v nadaljevanki zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Državni zbor je odločil, da je zakon skupnost dveh odraslih oseb (in ne le moškega in ženske) in da se lahko odslej poročijo tudi istospolni pari in posvojijo otroke. A Cerkev, ki pri nas tradicionalno bdi nad temi rečmi, je pri mašah že pozvala k novemu referendumu … Po vseh teh razpravah ostaja občutek, kot da gre za načelna vprašanja, za etiko, pravo in politiko. Pozabljamo pa, da je tista prvotna sila, ki nas žene, veliko bolj primarna in naravna – spolni nagon. Narava nas »naganja« k temu, da bi se parili, ne le zaradi užitkov, ampak predvsem zato, da bi bilo iz tega čim več otrok, da bi se ohranila vrsta. Po drugi strani pa si vse družbe in oblasti prizadevajo, da bi te reči »regulirali«, uzakonili.

»Dandanašnji v osrčju naše spolnosti divjajo globoki konflikti. Naša kultivirana nevednost je pogubna. Ker si tako močno prizadevamo, da bi prikrili resnično naravo človekove spolnosti, pol naših zakonov tone v neustavljivem plimovanju in vrtinčenju spolne frustracije, dolgočasja, ki ubija libido, nagonske nezvestobe, disfunkcije, zmedenosti in sramu. Zaporedni monogamni odnosi se nizajo pred in za mnogimi od nas kakor osamljeni otočki bežne sreče v hladnem, temnem morju razočaranja. In koliko parov, ki jim uspe ostati skupaj, se je kratko malo sprijaznilo s tem, da je žrtvovalo svoj eroticizem na oltarju treh nenadomestljivih življenjskih radosti: družinske trdnosti, tovarištva in čustvene, če že ne spolne bližine? Je mar tiste, ki nedolžno hrepenijo po teh radostih, preklela narava, da morajo životariti ob počasnem zamiranju partnerjevega poželenja? Španska beseda esposas pomeni tako 'žene' kot 'okovi'. V slovenščini poznamo izraz zakonski jarem …«

Gornji odlomek je iz provokativne knjige Seks ob zori (Modrijan, 2013). Pa ne gre za jutranji seks, ki se razlikuje od dnevnega, večernega, nočnega. Gre za obuditev že skoraj pozabljenega izročila, da se je spolno življenje naših davnih prednikov od našega močno razlikovalo. Do bistvene spremembe je prišlo šele »ob zori«, pred kakimi deset tisoč leti, ko so začele nastajati poljedelske skupnosti. Te so se od prejšnjih, ki so bile lovske in nabiralniške, ločile po tem, da je prehod na poljedelstvo pomenil stalno naselitev na enem kraju in hkrati začetek privatizacije zemljiške in druge posesti. Dotlej so ljudje živeli v nekakšnem prakomunizmu, vse je bilo skupno. Lovili so skupaj in si plen razdelili, živeli so v velikih družinah, za katere je bila značilna promiskuiteta. To ne pomeni, da je »tiste reči« počel vsak z vsakim, ampak to, da je imela lahko ena oseba stalna razmerja z več drugimi osebami, ki so jo privlačile. S privatizacijo pa je bilo treba privatizirati tudi ženo in se omejiti samo na eno. A kaj, ko tako ženska kot moški po tej privatizaciji (sklenitvi zakonske zveze) po svoji pradavni naravi še naprej težita, da bi spolno spoznala in se navezala še na koga drugega …

Po seksualni revoluciji, ki se je na Zahodu zgodila v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja in sovpadla z uvedbo čudežne »tabletke« in drugih kontracepcijskih sredstev, se je polje spolnosti (in z njim povezane družine) močno spremenilo. Kam bo šel razvoj v teh rečeh? V novo promiskuiteto? Ali vsaj v bolj sproščeno občevanje ljudi, ki se privlačijo. Včasih se mi zdi kar škoda, da me narava kliče v pokoj in ne bom dočakal morebitne nove pomladi na poljih seksualnosti …