Avtor knjige, upokojeni pediater Jurij Kurillo, ob postelji, v kateri je ležal dr. France Prešeren, ko ga je v mesecih pred smrtjo vsakodnevno obiskoval Tomaž Pirc. / Foto: Igor Kavčič

Prešernu je vodo puščal

Pred nedavnim je okroglih 135 let po njegovi smrti izšla knjiga o ranocelniku in porodničarju Tomažu Pircu (1813–1880). Avtor knjige je dober poznavalec njegovega življenja in dela, upokojeni pediater Jurij Kurillo.

V naši nacionalni kulturni krajini je tako rekoč vse, kar je povezano s pesnikom dr. Francetom Prešernom, njegovim življenjem in delom, po sledi njegove ustvarjalne veličine, kakopak pomembno in kot tako običajno vsaj v omembi, če že ne širše, tudi dobi svoje mesto v narodovi zgodovini. Kraji, stavbe, predmeti, dogodki in ljudje, ki se omenjajo ob pesnikovem imenu, s tem pogosto dobijo dodatno ali sploh novo prepoznavnost. Mednje zagotovo sodijo prijatelji, s katerimi se je pesnik družil. Eden Prešernovih dobrih znancev v kratkem obdobju njegovega bivanja v Kranju je bil tudi ranocelnik in porodničar Tomaž Pirc. Ob knjigi, v kateri ga predstavlja upokojeni doktor medicine, specialist pediater Jurijo Kurillo, ta je pred dnevi izšla v založništvu Gorenjskega muzeja in Tržiškega muzeja, pa znanega tržiškega dohtarja iz prejšnjega stoletja prepoznamo kot markantno osebnost tistega časa, ki je s svojim delovanjem in neposrednostjo, poštenostjo ter duhovitostjo, pustil močan pečat na Gorenjskem, največ v Kranju in Tržiču. O njem še danes med starejšimi ljudmi krožijo mnoge anekdote.

»Ko sem v Tržič kot mlad zdravnik prišel v službo, me je z osebnostjo Tomaža Pirca seznanil prof. Jože Rakovec, ki je v takrat vodil Tržiški muzej. Povedal mi je, da je bil zelo vešč svoje stroke in med ljudmi zelo priljubljen, najbolj pa me je pritegnil listič, napisan s kirurgovo roko, na katerem je ta obravnaval govorico cvetic. Dvajset različnih cvetov je povezal z izražanjem različnih človekovih čustev,« se spoznavanja znamenitega zdravnika spominja Jurij Kurillo in dodaja, da slednje dokazuje, da je bil Pirc, čeprav je bil na videz precej trde sorte in v besedi zelo neposreden, hkrati tudi nežna duša. Prvo objavo o Pircu je pripravil že leta 1967 v reviji Proteus, tej jih je sledilo še nekaj, pred letom in pol je v sodelovanju s Tržiškim muzejem, ki hrani največ gradiva v vezi z njim, pripravil razstavo o življenju in delu Tomaža Pirca. Knjiga je bila nekako logično nadaljevanje.

Trdnega značaja, pošten in pravičen

V knjigi ranocelnika postavlja v širši kontekst takratnega zdravstva in pogledov nanj, saj na poljuden način opiše tudi siceršnjo zgodovino evropske medicine, v katero na primer vključuje pojav črnih koz in prve mediko-kirurške šole, na kateri je diplomiral tudi Pirc. »Pojma ranocelnik ne smemo razumeti slabšalno, saj so se v tistih časih z razliko od zdravnika ti ukvarjali tudi s kirurgijo. V preteklosti je bilo rezanje predvsem posel brivca, prav tako izdiranje zob, oskrbovanje zlomov in ran, strokovno sposobnejši so celo operirali. Vse to je bila obrtniška dejavnost. Proti koncu 18. stoletja pa je oblast sprevidela, da je za kirurgijo ljudi treba tudi izobraziti,« pripoveduje Kurillo in doda, da je bila med prvimi v Avstriji mediko-kirurška šola leta 1782 ustanovljena prav v Ljubljani. V njej se je za ranocelnika in porodničarja izučil tudi sin iz kranjske podjetniške družine, doma so imeli barvarno, Tomaž Pirc, kar je potrdil z diplomo leta 1836.

Najprej je služboval v Kranju, kasneje v Tržiču, med epidemijo kolere pa tudi v Železnikih. V času službovanja v Kranju sta bila s Prešernom prijatelja. Če­prav je imel ta drugega zdravnika, je Pirc pogosto prihajal k njemu, v zadnjih mesecih življenja vsak dan. Menda je pesniku naročal, da si mora izpustiti vodenico, če ne mu bo glava postala 'kot en škaf'. Te Pirčeve besede so Prešerna bolele. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo zapiske pisatelja Frana Levca, ki mu je Pirc o svojih izkušnjah s Prešernom pripovedoval (objavljeni so tudi v knjigi): »Trikrat sem mu vodo izpustil, po en škaf vode je šlo od njega.« O tem so 10. januarja 1849 pisale celo Bleiweisove Novice. Na Prešernovo pritožbo so potem objavile naslednji popravek: »Gosp. Dr. Prešerin nam je na znanje dal, de ni res, kar je uni dan Novičar zastran njegove bolezni govoril in de njegova bolezen ni huda, kar se očitno vidi iz tega, da g. dohtar sam Novice bere. Z velikim veseljem tedaj prekličemo Novičarjevo laž.« Na žalost pa se je kmalu pokazalo, da je bilo prvotno obvestilo slovenski javnosti pravilno. Velja dodati, da je Pirc pesnika zdravil zastonj.

Pirc je bil znan ranocelnik in so ga vabili tudi v gosposke družine, rad pa se je tudi fotografiral. Njegov portret so menda vtisnili tudi na kadilske pipe, ki so se v Tržiču dobro prodajale. V knjigi spominov ga je omenil tudi Fran Saleški Finžgar, ki ga je obiskal s svojo materjo. Da so bile ob koncu tedna, takrat so imeli ljudje namreč čas za obisk zdravnika, dolge vrste pred njegovo ordinacijo. »V knjigi je dodan tudi fotografski del, tako imenovani družinski album, kjer so na fotografijah predstavljeni tudi njegova žena in otroci. Kar dvanajst jih je imel, in to vse z eno ženo,« pove Jurij Kurillo, tudi sam odličen fotograf, poznan predvsem po upodobitvah naravnih znamenitosti Tržiča in okolice. »Bil je vedno dežuren, tudi sredi noči je hitel pomagat pri porodu, če je bilo treba.«

Zanimiva je recimo anekdota, ko ga je na neki tržni dan v Kranju obiskal posestnik iz Kokre, češ da ga noge tako bolijo, da komaj hodi. Pirc mu je noge umil in porezal zelo dolge, že zakrivljene nohte. Ko je bolnik ugotovil, da že veliko lažje hodi, mu je zaračunal kar cel goldinar. »In kadar se ti ne bo ljubilo, da si sam noge umiješ in nohte porežeš, pa spet pridi. Za en goldinar ti bom že jaz to naredil,« je dejal Pirc.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Medvode / ponedeljek, 14. marec 2011 / 07:00

Šola na Topolu je življenje kraja

"V Sloveniji so nekatera območja demografsko ogrožena in zapiranje podružničnih šol ni spodbuda za priseljevanje," pravi Darja Šinko.

Objavljeno na isti dan


Kronika / ponedeljek, 9. januar 2023 / 18:17

Lani manj tragedij na cestah

Kranj – V minulem letu je bilo, potem ko so tudi božično-novoletni prazniki minili brez njih, za četrtino manj smrtnih žrtev kot v letu 2021, so na podlagi začasnih in neuradnih podatkov sporočili...

Gospodarstvo / ponedeljek, 9. januar 2023 / 18:15

Minimalna plača višja za okoli sto evrov

Ljubljana – Z novim letom se povečuje minimalna plača. Natančen znesek bo znan v teh dneh, kot pa je že pred dnevi napovedal minister za delo Luka Mesec, bo višja za približno sto evrov ne...

Nasveti / ponedeljek, 9. januar 2023 / 16:38

Pomen očeta

Po eni izmed mnogih raziskav v ZDA si lahko sami ustvarimo vlogo in pomen očeta za otroke. Povzemimo glavne ugotovitve: najvišji delež enostarševskih družin na svetu je v ZDA in znaša 23 odstotkov,...

Gorenjska / ponedeljek, 9. januar 2023 / 16:37

Brezplačna Zoom vadba društva Šola zdravja

Kranj – Vsak delovni dan ob 8. uri poteka brezplačna vodena tridesetminutna ZOOM vadba društva Šola zdravja po sistemu 1000 gibov. Telovadba je preprosta in primerna za vsakogar.

Zanimivosti / ponedeljek, 9. januar 2023 / 16:33

Risji podmladek na Pokljuki

Mlada risinja se je okoli božiča ujela v posebej za ta namen postavljeno past. Strokovnjaki so jo uspavali, pregledali in opremili s telemetrično ovratnico, nato pa so jo izpustili nazaj v naravo. Lov...