Teta Mara je varuhinja spomina

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / sobota, 7. marec 2015 / 09:21

V polni dvorani krajevnega doma na Godešiču so predstavili dokumentarni film Teta Mara, o domačinki Mariji Križaj in trpljenju njene družine med drugo svetovno vojno.

Godešič – Mladi režiser David Sipoš je v filmu dal izključno besedo Mariji Križaj, po domače Čikovi Mari, in njeni presunljivi pripovedi o tem, kako so vsi njeni bratje odšli v vojno, vrnil pa se ni nihče. Mobilizirani so bili v nemško vojsko leta 1943 in so ostali na fronti, eden od njih pa je bil ujet kot domobranec in zaprt v Kočevju. »Vojska je bila huda, danes prosite Boga, da se kaj takega več ne zgodi,« je dejala teta Mara na srečanju ob prikazu filma, o katerem so potem spregovorili režiser David Sipoš, producentka Tatjana Splichal, sicer Marina nečakinja, Jože Bartolj, ki na Radiu Ognjišče pripravlja oddaje Moja zgodba, in dr. Jože Dežman iz pobude Resnica in sočutje. Pogovor je vodil Blaž Karlin, večer so s pesmijo polepšale dekleta vokalne skupine Nobile.

Režiser je dejal, da se ga je Marina zgodba živo dotaknila, veliko bolj kot dejstva, ki jih je iz druge svetovne vojne izvedel pri pouku zgodovine v šoli. Njena pripoved govori o tem, kako so vojno doživljali osebno, kakšno gorje jim je povzročila. Vendar David dodaja, da je z drobnimi detajli želel pokazati, da Mara ni zagrenjeno obtičala v letu 1945, pač pa gre njeno življenje naprej. Skrbi za hišo, živali, se vozi s kolesom ... Tatjana Splichal, Marina nečakinja, ki je dala pobudo za nastanek filma, je njeno zgodbo doživljala še veliko bolj čustveno. Slednjič gre za njene strice, ki se iz vojne niso več vrnili in o čemer še dolga leta niso smeli javno govoriti. »V filmu me je najbolj zabolelo, ko je Mara za enega od bratov dejala: t'k je šel težko od doma ...« je ganjeno pripovedovala Splichalova. Sogovorniki so poudarili, da so ljudje, kot je teta Mara, varuhi spomina. Jože Dežman je dejal, da je v filmu pokazala, da je treba misliti s svojo glavo in povedati resnico, le tako bo Slovenija spet normalna. Med drugo svetovno vojno je bilo več vojska, številne žrtve in zgodbe njihovih družin so bile dolgo zamolčane. Treba jih je odkrivati, govoriti resnico in jih obravnavati z vidika spoštovanja vsakega človeškega življenja. Dežmanu se zdi v filmu pomembna »ženska pamet, usmerjena k ognjišču, k miru, kajti mir je težje delati kot vojno«, ob težki človeški drami pa je pomemben tudi veseli klic k življenju. Poudaril je tudi pomen odpuščanja. »Ljudje, ki so trpeli krivico dolga desetletja brez zamere in bili sposobni odpustiti, so velemojstri preživetja,« je le eden od drobcev, ki so se ob ogledu filma utrnili Jožetu Dežmanu. Skupaj z Jožetom Bartoljem z Radia Ognjišče že dobro desetletje pripravlja oddaje, ki razkrivajo zamolčane zgodbe in govorijo o moči preživetja. Njihov naslov je Moja zgodba, zvrstilo pa se jih je že okoli petsto. »Vrednost oddaje so male zgodbe o velikih rečeh, ki niso bile nikoli razčiščene,« je dejal Bartolj. »Te zgodbe so pričevanje ustne zgodovine. Ne najdemo jih v učbenikih, a so še kako resnične, saj so ti ljudje zgodovino živeli.« Dežman in Bartolj sta pozvala ljudi, naj se pridružijo pobudi Resnica in sočutje, ki druži vse tiste, ki menijo, da je treba mrtve dostojno pokopati in doseči spravo.