Glava, polna svetlobe

Skrivnosti, 1. del

Marinka in Iztok sta brat in sestra, ki zadnjih petnajst let, kar ima Iztok resne težave z astmo, živita skupaj. Med njima je sedem let razlike, datuma rojstva pa sta zabeležena pred drugo svetovno vojno. Odraščala sta v družini, ki jo je zaznamovala očetova vdanost alkoholu. Prekletstvo je prineslo s seboj nasilje, trpljenje in materino prezgodnjo smrt. Umrla je v nepojasnjenih okoliščinah. Zjutraj so jo našli mrtvo, ker pa ni bilo v bližini zdravnika, ki bi potrdil, ali je umrla naravne ali nasilne smrti, so dejali, da jo je pobrala vodenica. Marinka in Iztok sta še danes prepričana, da jo je ubil oče. Neštetokrat je ženi še pred otroki grozil, da jo bo ponoči, ko bo najmanj pričakovala, zadušil z blazino.

»Otroci, pet nas je bilo, smo skupaj držali. Jaz sem bila najstarejša, na brate in sestre sem pazila, kot bi bili moji lastni. Kadar je bil oče pijan, je imel navado, da nas je brcal in pretepal. Če je slišal, da kdo od otrok joče, ga je poiskal, zagrabil in vrgel skozi vrata. Za posledicami grdega ravnanja je že leta 1954 umrla sestra Urška. Nekoč očetu nekaj ni bilo prav, pa jo je prijel za glavo in butal z njo ob steno. Sestra je padla v nezavest, a ker ji ni dovolil, da bi obiskala zdravnika, si je po treh letih neznosnih glavobolov sodila sama. Sestra Marija je leta 1963 zbežala čez mejo v Avstrijo, od tam pa v Ameriko. Kasneje se ji je pridružil še brat Vinko. Oba sta že pokojna, imela pa sta zelo zanimivo življenjsko pot,« razlaga Marinka.

Ko je umrla mama, je bil Iztok še v plenicah. Za prvi rojstni dan je že veselo čebljal, pri petih letih so ga vsi občudovali, ker je znal računati kot kakšen odrasel.

»Oče ga je vodil s seboj v gostilno. Iztok je stal na klopi za pečjo, pivci so od njega zahtevali, naj izračuna to in ono, za vsak pravilen odgovor pa je očetu padel v klobuk kovanec. Vse, kar je na sinov račun zaslužil, je nemudoma zapil. Po kakšnih treh dneh bivanja v gostilni, kjer sta oba prespala tudi nekaj zaporednih noči, ga je – vsega obnemoglega – Iztok naložil na voziček in pripeljal domov. Nekoč so se pri nas ustavili 'ringlšpilarji'. V skupini so bili predvsem Cigani iz Italije, nekateri so govorili tudi hrvaško. Očeta so hitro pregovorili, da jim je za ustrezno vsoto 'posodil' Iztoka. Odpeljali so ga s seboj, za njim pa se je izgubila vsaka sled. Po vasi se je že prej šepetalo, da je oče zadušil mamo, a to so mu še odpustili in pogledali skozi prste. Tega, da pa je prodal sina Ciganom in še italijanskim za povrhu, mu pa niso mogli. Prijavili so ga nemški komandi, a ni dosti pomagalo, saj se očetu ni niti sanjalo, kje bi lahko sin bil. Čez kakšna štiri leta so ga 'ringlšpilarji' sami pripeljali nazaj, ker jim ni bil več zanimiv. Iztok se je potegnil, ni bil več videti otrok, pa zato niso več mogli služiti na račun njegovega otroškega znanja iz matematike. Več dni ni z nikomer spregovoril besedice, večino časa je sedel v kleti, v temi, kakor hitro je kdo posvetil s svečo, je začel na ves glas kričati. Bil je poln uši, ni imel dveh sprednjih zob. Slutili smo, da so morali z njim zelo zverinsko ravnati,« nadaljuje Marinka. Iztok, ki na pol leži na kavču pod oknom, spremlja vsako njeno besedo in sem in tja prikima, kot da bi želel pritrditi, da je vse, kar slišim, resnično.

Tudi Marinki je narava naklonila veliko naravne inteligence. Četudi med vojno ni obiskovala osnovne šole, je veliko brala. V hišo so prihajali tudi nemški časopisi, iz njih se je odlično naučila nemščine, ki ji še danes ne dela težav. Zlahka se pogovori s komerkoli.

»Mislim, da se je pisalo leto 1952, bilo mi je 22 let, ko sem dobila prvo službo. Začela sem delati v zadružni trgovini, ki so jo tisto leto odprli v naši vasi. Spomladi se je zgodilo nekaj takšnega, kar je za vse večne čase zaznamovalo moje življenje. Tega, kar bom povedala vam, nisem še nikomur. No ja, Iztok je edini, ki ve za mojo izkušnjo … poleg pokojnega moža in hčerke. V trgovini smo imeli blagajno na zelo neugodnem kraju. Kadar je pod pravim kotom skozi izložbeno okno sijalo sonce, pa da so se žarki ujeli v glavo kupca, ki je stal pred menoj, mi je zaslepilo pogled. Na hribu nad našo vasjo stoji cerkev, ki je pred vojno veljala za božjo pot. Med vojno so jo pogosto obiskovali italijanski vojaki ter v njej molili za srečno vrnitev domov, po vojni pa, ker nismo imeli duhovnika, v njej ni bilo obredov. Le sem in tja so prišli kakšni romarji, običajno peš, v trgovini so dobili ključ, pa so si šli cerkev ogledat. Tisti dan pa so se romarji pripeljali z avtobusom. Ne vem sicer, kako mu je uspelo prilesti do nas, a to me ni dosti zanimalo. V trgovini smo prodajali medenjake, ki jih je izdelovala neka ženska iz vasi. Imeli smo tudi svež kruh, domače maslo, malo riža, makaronov, sladkor, moko in bonbone. Nekaj potnikov je vstopilo v trgovino, ko so videli, da smo zelo skromno založeni, so se odločili, da izpraznijo vsaj polico, na kateri sem imela v škrnicljih piškote. Potem so se postavili v vrsto pred menoj, da sem izračunala, koliko mi je kdo dolžan. Nenadoma sem že iz navade dvignila glavo, ker je skozi okno posijalo vsiljivo sonce. Eden od moških, ki je stal v vrsti, ga je za trenutek zakril in takrat se je zgodilo nekaj groznega: zaradi sonca, ki je osvetljevalo njegovo glavo od zadaj, se je zazdelo, kot da je ta preluknjana na več deset mestih, kajti močna svetloba je na nek, meni nerazložljiv način, te 'kanale' v njegovi glavi razsvetljevala. Imela sem občutek nečesa nezemeljskega. Za trenutek sem ostala brez diha, mislila sem, da bom izgubila zavest. Če zaradi očeta in njegovega maltretiranja ne bi bila navajena, da se hitro zberem in potlačim čustva, bi takrat verjetno začela od groze na ves glas kričati. Pa nisem. Ko je bil možakar s 'preluknjano' glavo na vrsti, so se najini prsti, medtem ko mi je izročal denar, za trenutek dotaknili. Vame se je naselil tak mir, da vam tega ne znam opisati. Možakar se je hitro obrnil in z drugimi odšel iz trgovine. Kdo je bil, kaj je počel v tisti skupini božjepotnikov, nisem nikoli izvedela. Še danes, ko včasih ponoči ne morem spati, ga vidim pred seboj. Česa podobnega v življenju še nisem doživela!« pretreseno razkriva skrivnost, ki jo je dolgo časa skrivala v sebi.

Dosti pozneje, ko je že imela svojo lastno družino, jim je zaupala skrivnost v trenutku, ko se je hči odločala, ali bi se vpisala na medicino ali ne. Marinkina izpoved je bila jeziček na tehtnici, kasneje se je specializirala na psihiatriji, v prostem času pa se še zmeraj ukvarja z nadnaravnimi, nepojasnjenimi dogodki.

»Hči trdi, da je človeška zgodovina polna mistike, ki je ni moč razložiti. Veliko je potovala po svetu, zlasti po Rusiji, Tibetu, Južni Ameriki. Dejala je, da je povsod srečevala ljudi, ki nekaterih nenavadnih doživetij, ki so jih imeli, niso znali razložiti. Ona pa tudi ne. Spominjam se, da mi je nekoč pripovedovala zgodbo o nekem dečku, ki je po skoku na glavo v vodo postal nepokreten. Njegova mama ga je vodila na različna božja pota, nekoč k njima pristopi nek gospod in reče, da bo še vse dobro. Čez dobro leto je fant shodil. Veste, če ne bi imela svoje lastne izkušnje iz mladosti, tem zgodbam ne bi verjela. Nisem kakšna zagreta kristjanka, v cerkev grem bolj iz navade kot iz notranje potrebe, kljub vsemu pa se zavedam, da je v našem življenju ogromno stvari, ki jih ni moč razložiti.«

(Nadaljevanje prihodnjič)