O koncu postkomunizma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 28. februar 2015 / 12:24

Aktualno dogajanje v Ukrajini je tragični epilog obdobja, ki se je začelo z razpadom Sovjetske zveze in so ga poimenovali z besedama tranzicija in postkomunizem. Obetalo je blagostanje, končuje se v bedi …

Kaj je postkomunizem?

Na to vprašanje nam odgovori hrvaški filozof Boris Buden (1958). Nedavno je bil v Ljubljani, pri založbi Krtina je izšel prevod njegove knjige Cona prehoda. Postkomunizem je ideološka konstrukcija, termin, ki ga je »izumil« Zbigniew Brzezinski, svetovalec predsednika Carterja za nacionalno varnost. »S pojmom postkomunizem je želel povedati: komunisti ne verjamejo več v lastno ideologijo, njihova ideologija je prazna, postali so pragmatični, imajo ciničen odnos do svoje ideologije – to je postkomunizem. Pozneje je ta pojem postal pojem za tranzicijo – tranzicijo v demokracijo. Kaj želim reči – sam oče tega termina še nekaj mesecev pred padcem zidu ni verjel, da lahko komunizem propade.« In tu sledi ključni moment Budnove kritike. »To, kar danes imenujemo demokratična revolucija, je ustvarilo neki odnos, ki ga je najbolje opisal Jürgen Habermas s pojmom 'die Nachholende Revolution' ali 'catching-up revolution' v angleščini. To je revolucija zasledovanja, dohitevanja, pri čemer je cel prostor postkomunizma definiran kot zaostal v svojem modernističnem razvoju, zaradi česar je lahko izvedel le revolucijo, ki za­sleduje nekaj, kar so že dosegle dežele na Zahodu. Osnovna ideja je ta: komunistični totalitarizem je onemogočil normalen razvoj v obdobju industrijskega modernizma in demokracije v deželah, ki so bile pod komunizmom, so zato zaostale. Zmaga demokracije bo omogočila, da nadoknadijo izgubljeni proces razvoja, to je tranzicija. Tranzicija = zgodovinsko nadoknadenje zamujenega.« Novinarka Polona Balantič, ki se je s filozofom pogovarjala, je ob branju ugotovila, da so se tranzicijske demokracije izkazale za infantilne, »so kot otroci, ki se lahko učijo le s posnemanjem«. Buden pritrdi: »Če preučujemo metafore, ki so jih uporabljali v pojasnjevanju tranzicije, vidite, da se pojavljajo figure otroka in infantilizacije celotnega prostora. Šola demokracije, otroške bolezni demokracije, demokracija v plenicah itd. Vsa ta infantilizacija je ustvarila položaj, v katerem so bili ljudje, ki so bili včeraj dovolj zreli, da so zrušili tako imenovani komunistični totalitarizem, pretvorjeni v otroke. S svojimi rokami so zrušili sistem, kakršnega se je Zahod bal 40 let, in za obrambo pred njim ustvarjal nuklearne arzenale, čez noč pa so bili pretvorjeni v otroke. Zakaj? Dva vzroka sta. Prvič, otroci nimajo preteklosti in ne morejo se ničesar spominjati. Prvi ideološki cilj infantilizacije je bila popolna pozaba vsega, kar se je zgodilo v preteklosti. In drugi razlog je očiten: otroci imajo zanimive ideje, ampak ne morejo sami odločati o sebi. Otroci morajo imeti skrbnika. Tako da je ves ta postkomunistični prostor prišel pod skrbništvo Zahoda, konkretno EU-ja. Kot vemo, je ta proces širjenja Evropske unije na Vzhod tudi proces širjenja območij 'nedoraslih držav'.« Da ima hrvaški filozof še kako prav, vidimo tudi v primeru Slovenije in naše infantilne, nedorasle tranzicije in demokracije. A kar je pri nas infantilno, je v Ukrajini tragično. »Vojna v Ukrajini je danes neka oblika limite samega procesa demokratizacije, kjer zgodovinsko dospe do svojega konca. Te krvave meje Evrope so v bistvu resnica protislovnosti tega procesa, ki je obljubljal nekakšno normalnost; obljubljal je vsem, da bodo po nekem obdobju prišli v stanje normalnosti, brez političnih napetosti, v obdobje konstantne rasti. Nihče ni pričakoval, da se bo ta proces končal v teh tragičnih dogodkih, razsutju družb na evropskih mejah.« (Vir: MMC RTV SLO)

Od pomaranč do oskarjev

»Kalifornija je krasen kraj za življenje – če si morebiti pomaranča.« Tako je Fred Allen (1894–1956), ki je bil na vrhuncu svoje kariere eden najbolj priljubljenih in najpogosteje cenzuriranih radijskih komikov, označil Kalifornijo, ko ta še ni slovela po Silicijevi dolini in njenih sofisticiranih izdelkih. Že v njegovem času (pred 1956) pa je bila svetovno znana po Hollywoodu in njegovih filmih. V noči na ponedeljek so tu podelili letošnje oskarje. Kako bi se komikovo spoznanje glasilo danes? Morda takole: Kalifornija je krasen kraj za življenje – če si filmska ali digitalna pomaranča. Kalifornija je velikanska plantaža za proizvodnjo umišljenega …

Kaj pa Mars?

Na eni strani imamo Ukrajino, obolelo za hudo vrsto postkomunizma. Na drugi imamo Kalifornijo, enega od popkov tega sveta. Tretji so v mislih že na Marsu, kjer naj bi prvi človek po projektu Mars One pristal že okrog 2025. Tudi če bo res, ne bo zato na Zemlji nič bolje, še vedno bodo eni živeli v ukrajinah, drugi pa v kalifornijah …