Hiša z dušo, vsak predmet s svojo zgodbo

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 26. februar 2015 / 12:40

Franci Strupi je v stari hiši in delu hleva uredil čebelarsko-kmečki muzej. Večina predmetov je stara od sto do dvesto let, najstarejši ima letnico 1719.

Spodnji Brnik – Ko je bil Franci Strupi še otrok, je doma v Vopovljah radovedno opazoval čebelarje, ki so na njihov vrt pripeljali čebele na ajdovo pašo. Otroške želje, da bi tudi sam postal čebelar, je kasneje uresničil na ženini kmetiji na Spodnjem Brniku. Leta 1980 je kupil prve tri panje čebel, štirinajst let zatem je na vrtu postavil čebelnjak za petnajst čebeljih družin, čez nekaj let na travniku v Apnu še čebelnjak za šestdeset družin. V najboljših časih je imel okoli sto družin, v zadnjih dveh letih je njihovo število prepolovil. Ob tem se je vključil v Čebelarsko društvo Cerklje, šest let je bil tajnik, zdaj je že četrti mandat predsednik. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč je že javno oznanil, da mu bo na aprilskem občnem zboru podelil predsednikovo priznanje za postavitev čebelarsko-kmečkega muzeja.

Ko so se Strupijevi 1977. leta preselili v novo hišo, je stara hiša dolgo časa samevala in začela že tudi propadati. Takrat so sklenili, da jo bodo postopoma obnovili, a ko so z obnovo končali, so razmišljali o tem, kako bi ji dali življenje in dušo. Odločitev, da v njej uredijo čebelarsko kmečki muzej, ni bila težka. Franci je namreč že dolgo časa z velikim veseljem in s spoštovanjem do prednikov zbiral stare predmete. »Naši predniki so bili zelo inteligentni in so na roke, s preprostim orodjem, znali delati imenitne predmete. Veliko teh predmetov so ljudje kasneje uničili – deloma zaradi nepoznavanja pa tudi zavoljo režima, ki je zaničeval vse staro, veliko pa so jih pobrali in pokupili zahodnjaki, zlasti Zahodni Nemci,« pravi Franci, ki s spoštovanjem pripoveduje o svoji zbirki. »Koliko je vseh predmetov v muzeju, niti ne vem, a vsak mi je dragocen, vsak ima tudi svojo zgodbo. Če bi znal pisati kot na primer Jurčič, bi lahko napisal zanimivo povest o tem, kaj se je dogajalo na skrinji, ob njej in v njej.«

V Strupijevem muzeju je šest sob, vsaka ima rdečo nit. Prva soba je urejena kot prodajalna medu in medenih izdelkov, v njej je tudi skrinja (bogatih) iz 1867. leta. Druga soba je soba prednikov hiše, ki izvirajo s Štefanje Gore. Da so se ukvarjali s predenjem, dokazujejo tudi predmeti, med njimi pripomočki za česanje volne, kolovrat, vretena. Posebnost sobe je stara skrinja, v kateri je med drugim zapisano, da so 1917. leta iz cerkve Sv. Klemna v Suhadolah pobrali zvonove in jih skrili, da jih niso pretopili v topove. V tretji in četrti sobi so stari čebelarski pripomočki – preša, točila za med, listovni panj, pripomočki za vzrejo čebeljih matic, poslikane panjske končnice, oprema za lovljenje rojev, cedilo za ločevanje trotov od čebel – in še bi lahko naštevali. »Peta soba je v spomin na mojega očeta, ki je bil čevljar. Tu so staro čevljarsko orodje, stroj za šivanje škornjev, stari čevlji,« našteva Franci in nas nato pripelje še v zadnjo, šesto sobo, kjer sta dva predmeta častitljive starosti. Za kaj so ju nekdaj uporabljali, ne smemo izdati, ker je to nagradno vprašanje, ki ga Franci postavi obiskovalcem ob izhodu iz hiše. Ogled muzeja s tem še ni zaključen. Pod nadstreškom hleva, v katerem že petnajst let nimajo živine, je star voz za prevažanje čebel na čebeljo pašo, notranjost »zasedajo« sovražniki čebel, zbirka starega mizarskega orodja, skoraj tristo let stara poslikana skrinja, ki so ji miši zgrizle zadnjo stranico, zbirka medu iz 33 držav, med njimi sta tudi med iz Brazilije in iz Kuvajta.

Franci muzeja prostorsko ne bo širil, še naprej pa bi ga rad vsebinsko bogatil, zato bi bil vesel vsakega pred­meta, ki bi mu ga bili ljudje pripravljeni odstopiti. Za ogled muzeja, ki je vključen v turistično ponudbo občine Cerklje, je veliko zanimanje, prihajajo zlasti čebelarji in upokojenci.