Unikati, skovani po občutku

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. februar 2015 / 19:59

V Kovaštvu Krmelj v Logu nad Škofjo Loko gozdarsko orodje še danes izdelujejo ročno pod kladivom. »Vsi izdelki so enaki, a hkrati drugačni, unikatni,« pravi Jože Krmelj. Za njihov najpogostejši izdelek, sekiro, potrebuje slabo uro dela.

Kovaštvo Krmelj v Logu nad Škofjo Loko deluje že od leta 1926, kovaška tradicija rodbine pa sega še dlje nazaj – v leto 1870. Krmeljevi so bili od nekdaj znani po kakovostnem rezilnem gozdarskem orodju, včasih skorajda ni bilo domačije, ki ne bi imela njihove ročno kovane sekire ali kakšnega drugega orodja. In kako je danes, ko pri kupcih kakovost izdelkov pogosto ni več na prvem mestu, ko je pomembnejša cena? »Za potrošnika je sekira draga, za mojstra, ki jo ročno naredi, pa je cena sramotno nizka,« odvrne kovaški mojster Jože Krmelj, ki skupaj z ženo že 25 let vodi kovačijo, v kateri delajo še trije pomočniki. A kot pravi Krmelj, se še najdejo stranke, ki znajo ceniti kakovost: »Tisti, ki veliko delajo v gozdu, zagotovo nimajo poceni sekire iz trgovskega centra. Takšni rabijo kvaliteto in jo tudi zahtevajo.«

Gozdarsko orodje od nekdaj izdelujejo po tradicionalnih postopkih, vsak izdelek oblikujejo ročno pod kladivom. Pozimi je povpraševanje po njihovih izdelkih manjše, a nimajo zaradi tega nič manj dela. Prej obratno – ker je delo v kovačnici težaško, ročno namreč obdelujejo razžarjene, tudi na 1200 stopinj segrete izdelke, ga skušajo čim več opraviti prav pozimi, ko so temperature nizke, poleg tega pa morajo do pomladi, ko narava oživi, s tem pa tudi delo v njej, pripraviti zaloge. »Delo je fizično, velik del poteka pri ognju. 'Komadi' so težki, treba jih je obračati in ročno oblikovati s kladivom. In če to delaš štiri ure … Smo kot boksarji, kar teče od nas. Zato je zima idealna, da podelamo 'ta težko' delo in da naredimo čim več faz posameznega izdelka, ki ga na koncu samo še 'sfiniširamo'. Spomladi imamo pa toliko dela, da ne vidimo konca. Začne se sečnja, izdelovanje butar, veliko je povpraševanja po našem vrtnem orodju. Takrat vsi vse rabijo,« pojasnjuje Krmelj, medtem ko nam v kovačnici razkazuje zalogo do različnih faz kovanih izdelkov: sekir, cepinov, 'šepcarjev' …, ki še čakajo na končno obdelavo.

Enaki, a hkrati drugačni

Njihova proizvodnja je maloserijska, najpogostejši izdelek pa sekira. »V eni je slaba ura dela. Gre za posamezne petminutne faze, sicer pa jo moram sedemkrat pogreti na ognjišču. Še več dela je s cepinom, ki ga je treba pogreti kar dvanajstkrat. Je pa vsak kos ročno skovan po občutku, brez modela. Vsi izdelki so enaki, a hkrati drugačni, unikatni,« pove. Najbolj ključna faza je prebijanje 'ušesa' za nasadilo. Za to potrebujejo posebno kovaško vzmetno kladivo, 'norec' mu pravijo v žargonu. Krmeljev 'norec' se ponaša z letnico 1926, a še vedno brezhibno dela. Vrsto let je 'ušesa' prebijal v Kamniku, leta 1963 pa ga je kupil njegov tast in pripeljal na Log. »Pri prebijanju 'ušesa' je treba biti zelo natančen. Pri industrijsko izdelanih sekirah je uho pogosto narobe oblikovano, zato se sekire rade snemajo,« je pojasnil.

Gozdarski program predstavlja polovico njihove proizvodnje, že pred leti so ponudbo razširili z orodjem za vrt, zidarje, slikopleskarje, mesarje … »Ti izdelki nimajo takšne dodane vrednosti kot kovani izdelki, izdelani so precej hitreje, saj gre večinoma za razenje materialov, luknjanje in montažo.«

Ko se kovaču malo 'skeglja' ...

Največji izziv Krmelju zadnja leta predstavljajo noži iz damaščanskega jekla, za katere mu je obrtna zbornica leta 2012 podelila nagrado zlata vitica. Gre za izdelke, kovane iz več plasti kakovostnih jekel, ki so najprej kovaško zvarjene in nato kovane po principu prepogibanja, zaradi česar so na rezilu lepo vidne plasti kovanja. V Sloveniji je še vedno edini, ki izdeluje izdelke iz damaščanskega jekla, kot pravi, pa konkurence ne pričakuje, saj je tisoč let star tehnološki postopek izjemno zahteven. Sam se ga je učil pri kolegih v Avstriji, a je trajalo kar nekaj časa, preden mu je tudi v domači delavnici teorijo uspelo prenesti v prakso. »Gre za kovaško varjenje, pri čemer mora material imeti zunaj in znotraj isto temperaturo. Jeklo zunaj gori, na sredi pa je hladno in izenačitev temperature pri 1300 stopinjah Celzija je zelo težko. To je taka igra … Zvarjen izdelek zasekam pod kladivom in ga večkrat prepognem. To je neponovljiva stvar, ne moreš narediti dveh enakih,« je pojasnil in dodal, da do zadnjega ne ve, ali mu je nož dejansko uspel. Morebitne napake, kot las tanke razpoke, se namreč pokažejo šele ob poliranju rezila. »Koliko dela je v enem nožu, pa raje sploh ne pomislim … To delam za dušo. Pravijo, da ko kovač v kovačiji najde hobi, se mu je pa malo 'skegljalo',« pove v smehu.

Pri izdelavi mora biti popolnoma sam. Podobno kot umetnik mora imeti mir, se dobro počutiti. »Če sem nervozen, ne gre, slab vpliv ima lahko tudi luna. Lani sem imel prometno nesrečo, prizadele so nas tudi poplave in pet mesecev nisem naredil niti enega noža. Duša mi ni dala. Pri sekirah ni problem, tam je proizvodnja, takih nožev pa na silo ne moreš izdelovati. Razvijam jih s pomočjo industrijskega oblikovalca Tonija Kancilje, upam, da prideva do 'svetovnega' noža,« je še dejal.