Tudi zasebni zbiratelji so varuhi spomina

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / torek, 17. februar 2015 / 09:25

V Pollakovi kajži Tržiškega muzeja je bil dobro obiskan odprti pogovor o problematiki varovanja kulturne dediščine in iskanju rešitev za njeno boljšo prihodnost.

Tržič – »V javnosti v današnjem globaliziranem svetu narašča hrepenenje po prepoznavanju svojih korenin, preteklosti, spoznavanju svoje identitete. Dediščina je ena sama in je vse tisto, kar prepoznamo kot vrednoto, da preživi za jutrišnji dan. Institucije, ki smo s tem povezane, se moramo živo povezovati in se zavedati, da smo v službi javnosti, sicer z nobenim še tako dobrim zakonom ne moremo obvarovati dediščine,« je prepričana v. d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino ddr. Verena Vidrih Perko, ki je nagovorila številne obiskovalce na sredinem večernem odprtem pogovoru, ki ga je organiziral Tržiški muzej in vodil domačin, arheolog Rok Bremec. Že znotraj stroke bo potrebnega več sodelovanja, npr. med muzeji in zavodi za varstvo kulturne dediščine (zavodi), so ugotovili razpravljavci. Zavod je tisti, ki mora po zakonu dokumentirati in ovrednotiti arheološko najdbo. V praksi se dogaja, da zasebni zbiratelji predmete podarijo muzeju in muzejsko zbirko s tem sicer obogatijo, zavod pa o najdbi ni obveščen, ker tudi muzeji ščitijo najditelje. Tako se dogodi, da ima muzej več podatkov s terena kot zavod. Da je treba nasprotje interesov odpraviti, se je strinjal dr. Milan Sagadin iz ZVKD Kranj in opozoril na še en problem: »Pri nas je še vedno vsa teža pri vzdrževanju dediščine na plečih lastnikov. V Angliji je javna sramota, če nekdo ne skrbi za dediščino, res pa imajo za to na voljo dovolj finančnih spodbud.«

Odkrito je spregovoril tudi župan Občine Tržič Borut Sajovic: »Tržiški BPT ima 45 tisoč kvadratnih metrov površin in spomeniško varstvo se še vedno ne zna odločiti, v kakšni obliki bi ga ohranilo. Potencialnim investitorjem tako ne moremo ponuditi prostora za nov razvoj, ker še vedno ne vemo, kaj ohraniti, kaj podreti. Ko so ljudje lačni in ko nacionalna identiteta ni ogrožena, je ljudem za dediščino figo mar. Pa lahko povem, da smo v občini že marsikaj vzorno restavrirali.«

Manj zasebnih »roparskih« iskalcev

Manj je v zadnjih letih zasebnih plenilcev, ki dragocene najdbe drago prodajo na tujem trgu. »Kdor najde na površju zemlje, pod njim ali v vodi arheološko ostalino, mora poskrbeti, da ostane ta nepoškodovana ter na mestu in v položaju, kot jo je odkril. O najdbi mora najpozneje naslednji delovni dan obvestiti zavod. Takšna najdba postane last države, ni pa last države tisto, kar se najde na podstrehah. Od leta 2009 je bilo na ministrstvu prijavljenih 217 zasebnih zbirk, od tega jih je bilo 25 res kakovostnih, drugo so bile stvari iz prve in druge svetovne vojne, ko so ljudje zbirke prijavili, ker so se začeli bati posledic po Zakonu o varstvu kulturne dediščine, sprejetem leta 2008. Najditelj je tudi upravičen do denarne nagrade v tržni vrednosti predmeta,« je pojasnil prof. dr. Andrej Gaspari z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Primer dobre prakse sodelovanja z institucijami sta amaterska raziskovalca Jože Romšak in Slavko Hočevar, ki bosta pomembno obogatila zdaj borno zbirko v spominski sobi taborišča Mauthausen na Ljubelju ob letošnji sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne. »Ni nama do prodaje najdenih ostalin, predmetov, do njihove zaščite pa nama je veliko,« sta poudarila. Eden požrtvovalnih ljubiteljskih raziskovalcev preteklosti je tudi arhitekt Fedja Klavora, ki ceni znanje v institucijah, a kritizira njihovo »zasedelost«. »Neprimeren je še vedno odnos do tistih zasebnih zbirateljev, ki so temu posvetili življenje,« je opozoril Klavora. »Temeljni premik v identiteti so prav zasebni zbiratelji, varuhi spomina. Od tu naprej se splača zgodbo razvijati, samo odpreti se je treba,« je razmišljal dr. Jože Dežman. Sožitje je treba najti med vsemi vpletenimi, so sklenili udeleženci, tudi pravo mero med turistično ponudbo, ki je nujna, in arheološko stroko.