Ljubim te, tako te ljubim! (2)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Razvedrilo / petek, 13. februar 2015 / 13:12

On si je zapomnil precej več in za nameček se je o meni še pozanimal. Po eni strani je bilo rahlo strašljivo, ker je pokazal takšno navdušenje, po drugi mi je godilo. Ampak že takoj naslednji dan je njegovo dopisovanje začelo postajati opolzko, medtem ko je po telefonu še vedno zvenel resneje in tako deloval dvojno: med telefonskim pogovorom kot popolnoma druga oseba. A tudi tu sem začutila pričakovanje. Moj odziv na njegovo elektronsko pošto bi se po njegovih predvidevanjih moral že takoj spremeniti v strastne in čustvene izlive ... Tega z moje strani seveda ni bilo. Tako sem v enem dopoldnevu dobila goro telefonskih sporočil in ker nisem imela časa odpisovati, so bila med njimi že 'me ne maraš več', 'nisi zaljubljena', 'hvala, ker ne odgovarjaš'.

Človeka sem videla enkrat v življenju, pa si me je že lastil. Opozorila sem ga, da me bo s svojo intenzivno mislijo, ki mu je ugajala, oziroma lahko bi rekli s svojo namišljeno ljubeznijo in gorečimi čustvi, utopil. Naj pač iz šeste da v četrto ali tretjo prestavo, sem predlagala. Odgovor je bil, da kako naj sedaj to stori, ko pa sem ga popolnoma začarala. Mi lahko kdo pove, kako lahko petdesetletnica začara petintridesetletnika, razen če gre za nekakšen sodoben sindrom, ki sem ga na spletu že opazila, ko se ljudje 'zakurijo' na besedo, na fotografijo, si ustvarijo neko svojo sliko v glavi in se privida potem oklepajo toliko časa, dokler jih s kolom ne kresneš po glavi? Mogoče pri vsem tem leta sploh ne igrajo vloge, mogoče je fant pač tak v vsem: intenziven, goreč in izjemno strasten. Po možnosti še nenehno lačen seksa ... Lahko je tudi obratno: splet in mobitel mu nudita določeno varnost in mu iz ust izleti vse, česar v realnem življenju sploh ne bi nikoli rekel. Torej bova na večerji sedela in nemo zrla eden v drugega? Po možnosti bo še vsakič, ko bom omenila, kam je izginila njegova gorečnost iz papirja, zardel ali pa enostavno preslišal vprašalne stavke, ki bi mu povzročili občutek nelagodja.

Nočem mu delati krivice, vendar saj veste: po svetu se še vedno sprehaja določen odstotek posebnežev … In kot se je enkrat pošalil znančev kolega: »Če luna lahko premika morje, pa da človeka ne bi ...« (Konec)