Literarni atlas Ljubljane

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. februar 2015 / 10:37

»Po poročilu Strniševega prijatelja Janeza Staneka, ki je bil med sodelavci politično problematičnih literarnih revij in enako problematičnega Odra 57, je bil Božič celo 'ne-oseba', saj nekaj časa ni imel niti osebne izkaznice. Pred letom 1958, ko je v Ljub­ljani še vozil tramvaj, sta s Stanekom krokala v neki gostilni pri Žalah. Ker sta zamudila zadnji večerni tramvaj, se nista vrnila peš v mesto, saj je to presegalo njune moči, ampak sta poletno noč prespala kar na Žalah, vsak na enem grobu. Ko sta se naslednje jutro prebudila in se dvigala z grobov, ju je zagledala starejša gospa z zalivalko, ki je prišla na pokopališče zalit rože. V grozi je zavpila, odvrgla zalivalko in zbežala. Po nekem krokanju v Kolodvorski restavraciji pa sta se Božič in Stanek zjutraj napotila proti Stanekovemu domu za Bežigrad kar čez tire železniške postaje in spotoma padla v jamo za odpadke parnih lokomotiv. V tistih letih je Božič hodil po Ljubljani tudi poleti oblečen v plašč, kar je pojasnjeval z besedami: 'Nimam nobene omare.' Svoje boemsko življenje je preslikaval v pripovedna in dramska dela. Teh si, po Stanekovem mnenju, ni izmišljal, ampak jih je 'živel'. Kritiki so v njegovih igrah videli vpliv takrat modne 'antidrame', poskus posodobitve slovenske dramatike po zgledih dramatike absurda.«

V gornjem odstavku nastopa pripovednik, dramatik, časnikar in politik Peter Božič (1932–2009). Znana osebnost iz naše novejše zgodovine, a med Gorenjci le malokdo ve, da je tudi naš deželni rojak – rodil se je na Bledu, kjer je bil v tistem času njegov oče šef železniške postaje. Epizoda z Žal je iz najbolj burnega obdobja v njegovem življenju. Ko sem ga imel v začetku osemdesetih čast osebno spoznati in njim preživeti nekaj skupnih ur in dni, je bil z eno nogo še v prejšnjih, z drugo že v poznejših, uradniških letih. Bil je »mentor«. Če si se mu napovedal, te je sprejel v lokalih Emona ali Daj-dam na Cankarjevi cesti, pil pa je »rum s čajem« (večkrat), ki sem ga moral seveda naročiti in plačati jaz, pripravnik … Gornji odlomek je iz ene najboljših in najbolj berljivih knjig, kar jih je izšlo leta 2014. Literarni zgodovinar Marjan Dolgan je v Literarnem atlasu Ljubljane zbral »zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani«. Jerneja Fridl in Manca Volk sta jih locirali na priloženih zemljevidih. Ta knjiga je nepogrešljiva za vse, ki imamo radi Ljubljano, slovensko književnost in njeno »anatomsko« ozadje. Res priporočam!