Gorenjec z najvišjim činom

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. februar 2015 / 14:21

Generalmajor dr. Andrej Osterman je oktobra postal načelnik Generalštaba Slovenske vojske, predsednik republike Borut Pahor ga je novembra povišal v generala. S tem je postal šele osmi general Slovenske vojske, kar je v četrt stoletja samostojne države majhno število. Andrej Osterman enako spoštljivo govori o pomenu sodelovanja Slovenske vojske v mednarodnih misijah kot o sodelovanju z lokalnim okoljem, še posebno na področju zaščite in reševanja. Doma je z Breznice v občini Žirovnica.

Kakšno odgovornost vam prinaša čin generala?

»Veliko, še večjo odgovornost mi prinaša mesto načelnika Generalštaba Slovenske vojske (SV). Čin generala predstavlja v hierarhiji činov najvišjega v SV. V današnjem času je vodenje in poveljevanje SV posebno zahtevno. Srečujemo se s pomanjkanjem finančnih virov za delovanje v domovini, izpolnjevati pa moramo tudi obveznosti, h katerim se je zavezala Slovenija z vstopom v Nato.«

Pa sploh še lahko govorimo o suverenosti Slovenije?

»Slovenija je z vstopom v zavezništvo suverena država, tudi na vojaškem področju. Sami odločamo o uporabi SV, ko delujemo izven Slovenije na mednarodnih operacijah in misijah. Naloge izvajamo na podlagi odločitve slovenske vlade.«

Vpeti ste v delovanje SV od njenega nastanka. V kakšno smer gre njen razvoj?

»Lahko govorimo o več razvojnih obdobjih. Prvo je bilo od leta 1991, ko so prvi naborniki v Pekrah na Igu začeli služiti vojaški rok, pa vse do zaključka obveznega služenja vojaškega roka. Drugo obdobje se je začelo s profesionalizacijo vojske in polnopravnim članstvom v zvezi NATO leta 2004. Gre za dva popolnoma različna koncepta in samo preoblikovanje vojske je bil zahteven proces. Za poklicne vojake veljajo povsem drugačni standardi kot prej za naborniško vojsko. V letih 2004–2015 je bil napredek izjemen, k temu veliko prispeva tudi sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah ter mednarodnih vojaških vajah, s tem smo postali tudi enakovreden in kredibilen partner znotraj zavezništva. V povprečju imamo na mednarodnih operacijah in misijah od 320 do 350 pripadnikov.«

Pa tudi zaposlujete?

»SV mora zaradi nalog in razvoja ohranjati ustrezno vitalnost, kar pomeni, da so vojaki v sistemu do 45. leta, kajti poklicna vojska ima drugačne zahteve kot naborniška. Na leto zaposlimo do dvesto vojakov. Zato vabim vse, ki vas zanima delo v SV, da se nam pridružite.«

Kako SV danes sodeluje z lokalnim okoljem?

»Danes je SV težko primerjati s preteklostjo. Smo zelo vpeti v lokalno okolje. Prizadevamo si, da zaposleni, ki opravljajo delo v vojašnicah, tudi sicer bivajo v bližji okolici. Lokalno okolje ima od tega korist, saj je SV ponekod celo največji zaposlovalec in del sredstev se steče v občinske proračune. Sodelovanje se izraža na več načinov, na pomoč so npr. priskočili v Vojašnici Boštjana Kekca na Bohinjski Beli in nudili začasne prostore za dejavnost vrtca, ker je Občina Bled adaptirala občinski vrtec. Z Občino Škofja Loka smo sodelovali pri obnovi ceste v Crngrobu, kjer je vojska lastnica strelišča .... SV je tudi širše vpeta v lokalno skupnost prek različnih organizacij in društev. S tem se še bolj približamo lokalnemu okolju in tako del virov, ki jih dobimo iz proračuna, s področjem civilno-vojaškega sodelovanja vrnemo nazaj v družbo.«

Ob imenovanju za načelnika Generalštaba SV oktobra lani ste dejali, da boste poskrbeli za večjo varnost naših vojakov. V kakšnem smislu?

»Moja vizija je povečati varnost pripadnikov SV na mednarodnih operacijah in misijah z boljšo, sodobnejšo opremo in z dodatnimi usposabljanji. V tem času bomo obeležili 10-tisočo napotitev pripadnika SV na mednarodno operacijo, kar štejem za izredno velik dosežek. Seveda pa mora ustrezno opremo skozi proračun zagotoviti država. Na nedavnem zasedanju vrha zveze NATO je bilo sprejeto kot obveza, da se zaustavi znižanje % BDP za obrambne namene in da se postopoma približa 2 % BDP. Vojaški proračun za SV je v letu 2009 znašal okrog 460 milijonov evrov, letos pa naj bi bil okoli 260 milijonov evrov. Ta negativni trend bo treba ustaviti, sicer bo vojaška oprema vse bolj iztrošena, manj bo usposabljanj, kar bi lahko posledično pomenilo tudi ovire pri izpolnjevanju sprejetih mednarodnih obvez. Se pa zavedamo, v kakšni trenutni ekonomski situaciji je Slovenija, zato razumemo, da smo del družbe, v kateri delimo bremena.« 

Ena od vaših prioritet je, da bo še več usposabljanja pripadnikov SV v segmentu zaščite in reševanja.

»Izredno pomembno je, da pomagamo državljanom, ko ti pomoč potrebujejo, in tudi nepredvidenih vremenskih težav je vse več. Lani smo pri reševanju v gorah posredovali kar 118-krat, 76-krat pri nujnih medicinskih prevozih ter 55-krat v ujmah in požarih. V lanskih poplavah je sodelovalo 1906 pripadnikov SV. Pri vključevanju SV za odpravo posledic ujm veljajo predpisi, da SV sama po sebi na more posredovati brez odločitve poveljnika Civilne zaščite, ta pa dobiva tudi prošnje za vključitev SV od lokalne skupnosti. V času žledoloma smo v gorenjski regiji v dolino z Jezerskega vozili z bojnim vozilom valuk tudi prebivalce, kar potrjuje, da je večina naše opreme dvo- ali večnamenska in jo lahko uporabimo osnovno za vojaške namene in tudi v sistemu zaščite in reševanja. Naj že zdaj povabim javnost na zanimiv dogodek: v okviru dneva Civilne zaščite 28. februarja bomo v Vojašnici Kranj predstavili delovanje modularne enote SV za zaščito, reševanje in pomoč.«

Ob imenovanju za načelnika Generalštaba SV se je pojavil očitek, da ste bili politično kadrovani. Očitek je zbledel, ker sta prevladala vaše znanje in izkušnje. Kaj je bilo odločilno, da ste se kot magister prava in doktor logistike zavezali vojaškemu poklicu?

»Ta poklic mi je vedno predstavljal vizijo in izziv. Bil sem rezervni častnik v odredu pri Območnem štabu Teritorialne obrambe (TO) Tržič, pripadnik manevrske strukture narodne zaščite in veteran vojske za samostojno Slovenijo. Po osamosvojitvi sem želel s svojim znanjem in zavednostjo pomagati pri graditvi SV. To je bila moja prelomna odločitev, ko sem se leta 1991 zaposlil na 3. pokrajinskem štabu v Kranju. V svoji vojaški karieri sem opravljal vse dolžnosti od poveljnika voda, čete, učnega centra, vojaške šole do namestnika načelnika Generalštaba. Uspešno sem zaključil vsa potrebna vojaška izobraževanja in si pridobil vse potrebne kompetence za najvišjo vojaško dolžnost in čin.«

Kdo vam je privzgojil domoljubje?

»Ta lastnost je pri meni prisotna že ves čas. Moj stari oče je bil borec generala Maistra. Tudi zato mi je bilo v posebno čast, ko me je predsednik Borut Pahor lani povišal v generala ravno na državni praznik generala Rudolfa Maistra. S starim očetom sva se med sprehodi veliko pogovarjala in pripovedoval mi je o soški fronti in o dogodkih na severni meji (Koroški). Moje domoljubje pa se je še najbolj pokazalo, ko sem postal aktiven član Manevrske strukture narodne zaščite leta 1990 in ko sem vstopil v TO in pomagal pri graditvi slovenske vojske.«

Rojeni ste bili v Kranju, delovali v Tržiču, zdaj živite na Breznici. V mladosti pa ...

»Do svojega triindvajsetega leta sem živel na Pristavi v Tržiču, potem sem se poročil in se preselil na Breznico v občino Žirovnica. Selitev je bila torej samo ena (smeh).«

Kaj vas sprošča v prostem času? Ste tudi motorist ...

»Prostega časa ob dolžnostih, ki jih imam, ostane zelo malo. Poleti ga izkoristim za hribe in zato sem še posebno zadovoljen, da smo pred nekaj dnevi v Poljčah ustanovili Center za gorsko bojevanje oz. Natov center odličnosti. Sem član družine vojaških gornikov RS. Rad smučam in da, ljubiteljsko vozim motor, še najraje se odpeljem na tolminsko.«

Ali vaša sinova sledita vaši poklicni poti?

Drejc je pravnik v odvetniški pisarni, Nejc je končal ekonomijo in dela kot državni revizor. S svojo poklicno kariero sta zadovoljna.«

»Živite« z občino, krajem?

»Med tednom sem čez dan v službi, ob sobotah in nedeljah se pogosto udeležujem slovesnosti in drugih dogodkov v vlogi načelnika Generalštaba. Veliko je tudi obveznosti v mednarodnem okolju. Marca se bom udeležil zasedanja načelnikov Generalštabov, ki jih v New Yorku organizirajo Združeni narodi. Maja potujem v Bruselj ... Zaradi pomanjkanja časa pa nisem, po mojem mnenju, dovolj vpet v delovanje domačega kraja, imam pa dobre odnose s sosedi in drugimi krajani, kar mi daje posebno zadovoljstvo. Srečava se tudi z županom občine Leopoldom Pogačarjem, s katerim sva dolgoletna znanca in ga cenim, saj je kot župan veliko storil za dobro počutje občanov ter razvoj občine Žirovnica. Če pa me kdo od domačinov kaj vpraša o delu v SV, vedno odkrito povem.«