Srce za naše osamosvojitelje
Angina pektoris ni prijetna bolezen, ampak z njo se da živeti. Po mednarodnih ocenah jo ima okoli dva odstotka celotne populacije, kar pomeni, da naj bi bilo v Sloveniji takih bolnikov približno 40 tisoč. Ko se pojavi, jo je mogoče zdraviti na različne načine, najprej pa morajo bolniki spremeniti svoj življenjski slog. Bolezen zdravijo z zdravili, le pri težjih primerih so potrebne operacije. Z njimi lahko razširijo žile ali naredijo obvode, tako imenovane by-passe. Na operacijo te ne pošljejo čez noč. Bolniki nanje čakajo kar nekaj časa.
Tudi zdravnica Metka Zorc, ki je Igorja Bavčarja tako urgentno rešila prestajanja sedemletne zaporne kazni, je v svoji izjavi, objavljeni v Delu, dejala: »Še enkrat naj povem, da v Bavčarjevem primeru ni šlo za akutni koronarni sindrom (infarkt), ampak za poslabšanje angine pektoris, zato smo smeli odločiti o zdravljenju v Izoli (vožnji navkljub). Ustanovo je izbral tudi pacient.« Ker je v zvezi s slovenskimi zaporniki še posebej popularna beseda indic, lahko tudi tokrat rečemo, da je v zadnjih dneh veliko indicev kazalo na to, da Bavčarjev primer ni bila urgenca, saj tudi Jože Podržaj, direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, pravi, da bi mu v zaporu nudili vso potrebno zdravstveno oskrbo. Če bi bilo potrebno, tudi ne bi ležal na Dobu, ampak kar v prostorih kliničnega centra. Zanimiv indic je, da se je Igorju Bavčarju bolezen poslabšala ravno tedaj, ko je dobil poziv na prestajanje zaporne kazni. Pri tem poslabšanju ponj s prižgano sireno ni prišel rešilec iz najbližje bolnišnice, ampak je šel bolnik raje v oddaljeno Izolo v zasebno bolnišnico Medicor, ki je bila nekoč v lastništvu Istrabenza.
Četrt stoletja po slovenski osamosvojitvi Janez Janša in Igor Bavčar medijskega prostora ne zapolnjujeta več zaradi svojih tedanjih dejanj, ampak zaradi pravnomočnih obsodb in izogibanja zaporni kazni. Njune najnovejše zasluge so zdaj te, da s svojima primeroma kažeta na luknje v sodobni slovenski zakonodaji, torej tisti, ki so jo naši pravniki postavili ravno po osamosvojitvi. Janša in Bavčar si lahko privoščita najboljše slovenske advokate in ti res ne počenjajo nič nezakonitega. Z bogatim znanjem le spretno izkoriščajo napisana pravila, ki si jih niso izmislili oni.
Osamosvojitev postaja stvar zgodovine in je v obdobju demitologizacije. Nekaj podobnega se je dogajalo po drugi svetovni vojni in revoluciji, ko so nove generacije kritično začele vrednotiti nekdanje junake. Predvsem tiste, ki so zasedali najpomembnejša politična mesta v novi državi.
Med Janšo in Bavčarjem pa neka razlika vendarle obstaja. Janša je šel v zapor junaško sam z množico privržencev in mediji ob strani. Ti so nato pred sodiščem protestirali vse dni, čeprav je vmes iz zapora lahko hodil v parlament. Igor Bavčar pa razen zdravnice iz Izole v bistvu ob sebi nima več nikogar, ki bi bil zanj pripravljen zastaviti svoje srce.