Kruh kot darilo

Prehrano brez kruha si težko predstavljamo. Vsaj v zahodnem svetu, kamor spadamo, je tako. Pred mnogimi leti sva z Mojco en mesec potovala po Aziji. In sva morala biti večino časa brez kruha. Skupaj z Azijci sva cel mesec jedla riž. Preživela sva, vendar je bilo to daleč on mojega okusa. Prva pekarna in vonj po svežem kruhu in žemljicah na frankfurtskem letališču je bil zato kot vstop v nebesa.

Starejši se boste vsaj po pripovedovanju staršev še spominjali, da ni bilo samo po sebi umevno, da je bilo doma vedno dovolj kruha. Niti peči ga niso mogli, ker preprosto ni bilo sestavin. Danes tega skoraj ne moremo razumeti. Nekje so ljudi spraševali, koliko časa so pripravljeni delati za 1 kg kruha. V revnih državah je bil odgovor več ur, celo en dan, v zahodnih (razvitih in razvajenih) državah pa so ljudje pogosto le zamahnili z roko. Obilje hrane in predvsem količine, ki jih mečemo v smeti, nam kažejo, da smo izgubili osnovno spoštovanje do tistega, kar nam daje narava. Saj še vedno večina hrane prihaja iz naravnega okolja.

Občasno me pri peki kruha navdajo občutki hvaležnosti, da to lahko počnem, in imam vedno več spoštovanja do kmetov, ki pridelujejo hrano. Verjamem, da so tudi oni ponosni na svoje delo. Kot je lahko vsakdo ponosen nase, da nekaj ustvarja. Poleg peke kruha za domače potrebe mi je v posebno veselje, da sem in tja lahko komu podarim svoje delo. Včasih ga dam staršem, sestri ali prijateljem. Tudi za določene rojstne dneve imam za darilo kar svoj kruh. Posebno sem bil ponosen, ko sem dvema študentoma, na njuno prošnjo, lahko spekel kruh za pogostitev na fakulteti ob zagovoru diplome. Ob takih priložnostih poleg najbolj navadnega spečem še koruznega, ajdovega in polnozrnatega s semeni. Priznam, da se moj ego kar dvigne, ko vidim zadovoljne ljudi in ko dobim pohvale. Še posebno pa mi je v čast, da sem že pet moških naučil peke kruha. Morda bom nekoč organiziral tečaj. Zdi se mi, da se ženske kar obotavljajo vprašati moškega o peki kruha.

Bolj kot samohvalo bi rad zapisal, da je ne samo dobro in nujno imeti znanje in veščine za naše poklice in hobije. Skoraj dolžni smo tisto, kar znamo in ustvarjamo, deliti naprej. Ne samo za denar. Seveda ga rabimo za preživetje. To, da nekaj damo naprej brezplačno in s srcem, nas osrečuje. Poleg tega (to je moje prepričanje in izkušnje) kar in kakor damo naprej, tako in še več dobimo tudi nazaj. Nekateri poklici (tudi moj) imajo celo v etičnem kodeksu zavezo, da nekaj dela naredimo brez plačila. Narava nam je dala roke in pamet, družba nam je omogočila izobraževanje, mi pa bi najrajši vse, kar znamo, imeli zase. To ne gre. Torej delimo, kar imamo, vendar ni treba, da smo vsi sv. Frančiški. Dolgoročno ne bomo na izgubi, ampak bomo veliko pridobili prav mi kot darovalci. Še večje zadovoljstvo dobimo, če nekaj damo brez pričakovanja, kaj bomo dobili. Tako ima dar kruha le simbolno vrednost. Izraženo v denarju je to malo. Simbolno pa veliko.