Sreča se obnavlja, če delaš dobra dela

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 5. februar 2015 / 10:00

Matic Zorman iz Cerkelj je fotograf in fotoreporter. Poleg tega, da fotografira »vse živo«, že več let sodeluje z Gorenjskim glasom, od leta 2010 pa kot fotoreporter pogosto odhaja na krizna žarišča na Bližnjem vzhodu. Posebno ljuba mu je Gaza. Kot fotograf ima vsekakor več življenj, vse bolj se nam zdi, da tudi kot Matic. Matiček.

Matic Zorman je mlajši kot Tina Maze in starejši kot Peter Prevc. Vedno so mu bili všeč Niet in Red Hot Chili Peppers. Nikoli ne bom pozabil njegovih iskrivih oči, ko je na njihov koncert mimo redarjev na zagrebški hipodrom »švercal« velik objektiv, da bo iz množice delal bližnje posnetke. Objektiv mu je privezan za obesek okoli vratu visel vzdolž hrbtenice. Malo smo se gnetli mimo dveh vhodnih kontrol, da ga ne bi pretipali po hrbtu. Na koncertu je naredil odlične po­snetke, boljše kot tistih nekaj povabljenih fotografov s »foto pasom« tik pod odrom. Matic odhaja tudi na Bližnji vzhod. Kako tam shaja z različnimi državnimi in paradržavnimi organi ter vstopnimi in izstopnimi kontrolami sva se pogovarjala. In o njegovih ljubih prijateljih tam dol, ki so ob njegovi »adrenalinski prehrani« zagotovo razlog, da se vedno znova vrača v Gazo. Z Maticem se tikava, ker sva sodelavca in podpise k fotografijam je napisal sam, ker ljudi na njih najbolj pozna. Njegov običajni pozdrav je helou, helou.

Imaš še kakšno od cigaret, za katere si rekel, da ti jih je iz mesta Kobane ob sirsko-turški meji pred dnevi prinesel novinarski kolega Erik Valenčič?

»Eno imam še. Potem ko so Kurdi pred dnevi nazaj zavzeli mesto Kobane, je bil Erik prvi tuji novinar, ki je stal na Trgu svobode, osrednjem trgu v mestu. Prinesel mi je čike ubitega borca ISIS (Islamic State of Iraq and Syria), kar kaže na to, da ti niso vselej pravoverni muslimani. Zanje je kajenje cigaret prepovedano – haram, kot pravijo. Ta beseda pomeni nekaj, kar je prepovedano, grešno. S kajenjem škoduješ svojemu zdravju, svojemu telesu, ki pa je v lasti Alaha. Zanimivo, na cigaretni škatlici sicer piše »for elegant smokers«.«

Za elegantne kadilce, torej … Kako »eleganten« je bil tvoj vstop v svet fotografije?

»V otroških letih nisem veliko fotografiral. Na kakšnem družinskem izletu sem starše prosil za fotoaparat in sem potem mesec ali dva komaj čakal, da je mama nesla razvit slike, da sem videl, kaj sem posnel.«

Si prvi digitalni fotoaparat dobil za darilo ali si ga sam kupil?

»Prisvojil sem si družinskega. To je bil »trotlziher« z zaslonom, kar je bilo takrat zame več kot dovolj. V srednji šoli naju je potem s prijateljem fotografija začela bolj zanimati in sva doma precej eksperimentirala. Oče je bil včasih lučkar skupine Pop design in smo doma imeli kup reflektorjev, lučk, barvnih filtrov, dimnih bomb in podobno. Eksperimentirala sva z različnimi svetlobami. Ko danes gledam nazaj, je bilo zame najbolj pomembno to, da sem v svet fotografije vstopal samostojno, sam sem se učil fotografskih tehnik in podobno. Po navadi smo si trije prijatelji rekli, gremo se ven slikat, vzeli s seboj vsak svoj fotoaparat, zraven pa še kakšen radler ...«

Predvidevam, da imaš bogat opus fotografij na temo Cerklje z okolico?

»Nedvomno. Naravo, živali, naše traparije … Imam fotografijo, kako sem se učil makro fotografije, ko sem na kolovozu, tam pri Trnov­ljah, od blizu fotografiral kravji drek.«

Ne čebelic na rožnih cvetih?

»Sem alergičen na čebelji pik ...«

Opazujoč tvoja zgodnja dela vidim tudi nekaj fotografij z »borbenimi motivi«, čeprav v tebi nekako ne vidim vojaka ...

»Saj ga tudi ni. Niti ne vem, zakaj se mi je zdelo zanimivo vse to z orožjem.«

Si imel fetiš na orožje?

»Po eni strani ga imam še vedno, ha, ha... Ne vem zakaj, tega se nikoli nisem spraševal. Ko zdaj odgovarjam tebi, odgovorim tudi sebi. Mogoče gre za nekakšno prvinskost, kot nekoč v plemenski skupnosti mož s sulico, s katero je kazal moč in vzbujal strahospoštovanje. Sicer pa orožja nimam in si ga ne želim. Mogoče šele zdaj dojemam, kako je vse to šlo. Veliko sem visel na računalniku, zanimal me je tako imenovani »war porn« (vse, kar je povezano z vojno in vojaškim). Klikneš, kako v Čečenski vojni režejo glave. Počutiš se kot gledalec. Tega v bistvu nočeš videti, a vseeno gledaš. Nočeš doživeti tega šoka, a si posnetek upaš ogledati, ker ga lahko kadarkoli ustaviš in zapreš.«

Kdaj si tudi sam pri fotografiranju postal angažiran spremljevalec sodobne družbe, ponižanih in razžaljenih?

»V najstniških letih je bila politika zame bolj kot ne abstraktno čebljanje po televiziji. Ob fotografiranju za medije me je vedno bolj začelo zanimati, kaj se dogaja okrog nas. Kaj lahko po­snamem ob sindikalnih protestih, na primer ...«

Tako je fotoaparat sčasoma postajal tvoje delovno orodje?

»Spomnim se, ko sem se prijavil za delo pri KŠK za njihov časopis Zapik. Res sem si zelo želel fotografirati zanje, a ne toliko zaradi denarja ali dogodkov na terenu, kot pa zato, da bi lahko na terenu delal z njihovo fotografsko opremo. Vesel sem bil, da lahko fotografiram. Prva je bila fotografija s krvodajalske akcije s širokokotnim objektivom 10–22 milimetrov.«

Pa vendar, od kod želja po fotografiranju na kriznih območjih, kjer divjajo vojne in medsebojni spopadi?

»Sočasno sem začel prebirati zgodbe in zgodovino različnih fotografov, kot so Robert Capa, znameniti fotograf agencije Magnum iz časa 2. svetovne vojne, pa Američan James Nachtwey, ki velja za enega od simbolov vojne reportaže. Ko sem bral njihove zapise, sem se počutil, kot da sem tam na vojnih območjih. Komaj sem čakal, da bom imel svoj nahrbtnik s fotografsko opremo in bom nekje sredi konflikta ven potegnil Canon 1D. Po­znaš tisto legendarno fotografijo Kevina Carterja, na kateri jastreb čepi za lačnim otrokom in čaka, da ga napade? Fotografija je zelo šokantna ... Zaradi nje je nanj pritiskala javnost, kar je bila očitno prevelika teža zanj in je naredil samomor.«

On je fotografiral, ko je jastreb čakal, da otrok umre ... Se ti to ne zdi sprevrženo?

»To je simbol tega posla. V bistvu je bil fotograf Carter tudi jastreb, ki je situacijo naredil dodatno mrhovinarsko. Pojavlja se dilema, kaj bolj pomaga, če odložiš fotoaparat in pomagaš otroku ali da narediš fotografije, jih pošlješ v svet, da bi ta pomagal vsem drugim otrokom. Fotografija me ni pustila hladnega. Nekako odraža svet, v kakršnem smo.«

Sam si svoj drugi svet našel med Palestinci v Gazi. Kolikokrat si že potoval tja in kdaj prvič?

»Doslej sem bil v Gazi od leta 2010 šestkrat, v letih 2010, 2011, 2012 in lani. Obiskal sem tudi begunska taborišča na libanonsko-sirski meji. Spominjam se, kako je prišlo do mojega povezovanja z Gazo. Ko sem nek julijski četrtek sedel na pijači, se je zgodil odločilen moment v mojem življenju. V petek, soboto in nedeljo je bil Rock Otočec, kjer sem fotografiral za Gorenjski glas, za KŠK in za Žurnal. Odgovorim na klic z neznane številke na telefonu. »Borut Peterlin tu, a imaš čez vikend čas, v Sloveniji so otroci invalidi iz Gaze, bi z Erikom naredila reportažo za Mladino.« Glede na to, da res nisem imel časa, sem odgovoril ravno nasprotno, seveda imam čas. Tako sem se vozil iz Novega mesta v Sočo v Ljubljano in nazaj. Dve skrajnosti: na eni strani otroci invalidi iz Palestine, na drugi strani pa rokenrol »na hard«. No z Erikom sva tu spoznala Jaberja El Masrija, ki je sodeloval pri projektu. Jaber sicer živi v Sloveniji, naju pa je povabil v hišo svojega očeta v Gazi. Moja hiša je vajina, je dejal. Spomnil sem se na vse knjige o fotografih, ki sem jih bral, in si rekel – to je to, prava priložnost. Eden od otrok, ki so bili v Soči, je na vprašanje, kaj si bo najbolj zapomnil iz Slovenije, rekel, da je prvič videl letalo brez bomb. Ko sem to slišal, bi šel najraje že nasled­nji dan.«

Počakal si do decembra tistega leta, adrenalin pa očitno dotlej še ni splahnel ...

»Niti takrat niti nikoli kasneje. Spomnim se, da zadnje dni sploh nisem mogel biti več doma. Prav mudilo se mi je v Gazo. Po raznih doživljajih sem prek Egipta končno le uspel priti k svojim gostiteljem v vas Beit Hanoun. Tam sta me že čakala Erik in irski fotoreporter Andrew McConnell. Pojedel sem piščanca in riž in takoj vprašal, kaj bomo počeli jutri. Naslednji dan smo šli do mejne črte, kjer so Izraelci že streljali na nas, najprej malo v zrak potem pa vse nižje. Če bi imel kakšen strelec slab dan, bi nas lahko počil. A sam v sebi sem čutil popolno umirjenost, sploh nisem razmišljal, da bi se mi lahko kaj zgodilo.«

Začel si fotografirati drugačne fotografije, vse v živo. Fotoaparat odtlej ni le orodje, ampak na simbolični ravni tudi tvoje orožje?

»Lahko bi tako dejal. Vsebino sem postavil na prvo mesto pred tehniko, lepoto in všečnost. Ko fotografiram v Gazi, mi je vselej velik izziv kombinirati avtorsko in vizualno plat fotografije.«

S prijateljem vselej gostujeta pri eni družini?

»Živiva v družinski hiši, v kateri poleg staršev živi še šest bratov, sedmi je v Sloveniji. Pri njih sem zelo domač, kot bi bil še en brat več. Menim, da je najbolj pomembna fotografska oprema v Gazi dober prijatelj. On ti da prave informacije, ti razkrije, kar je v in o Gazi pomembno vedeti, poskrbi, da na posamezno stvar gledaš z več gledišč … Sicer imam poleg fotoaparata običajno s seboj še dva objektiva, medtem ko velikega objektiva ne nosim iz hiše. Običajno sem ga uporabljal le, kadar smo šli na mejo, kjer v bližino ne moreš priti peš.«

O brezžičnih povezavah tam dol najbrž ne gre razmišljati?

»Zakaj pa ne. Že res, da je bilo po zadnji vojni lani poleti precej uničenega, a to še ne pomeni, da ne bi imeli brezžičnih povezav. Tudi elektrika je le po nekaj ur na dan, takrat hitro polnimo mobitele, priklopimo računalnike ... Lani sva z Erikom kupila agregat, s katerim bodo lahko imeli elektriko, kadar bodo hoteli. Eden od bratov je tudi računalniški inženir. Če kaj ne gre, pa improvizirajo. Za to so pravi mojstri.«

Je mar dobro biti zaupljiv do ljudi, ki te vodijo pa Gazi, jim verjeti, da bodo poskrbeli zate?

»V Egiptu so me prinesli naokrog, v Gazi nikoli. Lahko pozabiš fotoaparat kje na ulici, pa te bo tam tudi počakal. Ljudje v Gazi hočejo dati kri zate v zameno, da poročaš svetu o realnosti, v kateri živijo. To jim pomeni največ. Ko sem nekoč med bombardiranjem potreboval avto, me je peljal prijatelj, ne glede na to, da so avtomobili premikajoče se tarče. Šoferji rešilcev so najpogumnejši ljudje v Gazi, bolj kot borci. Pridejo na trg, kjer je padla bomba, rešujejo nekoga izpod kamenja, vedoč, da lahko na isto mesto takoj pade še ena ...«

Si videl mrtve ljudi od blizu?

»Mrtev človek ni nekaj najhujšega, kar lahko vidiš. Huje je, ko vidiš še živečega ranjenca, pa veš, da bo kmalu umrl. Ko sva z Jusufom, enim izmed bratov, šla v bolnico, ki je bila polna ranjencev ob začetku vojne novembra 2012, sva videla vse. Takrat so z dronom iz zraka v avtu ubili pomembnega človeka Hamasa. Pred bolnico kaos, vojaki, policija, več sto ljudi, ki z rešilci, tovornjaki, motorji, na vsem, na čemer je moč pripeljati človeka, dovažajo ranjence, svojci kričijo, jokajo ... V pol ure vidiš človeka na nosilih, ki mu manjka pol obraza, operacijske sobe so polne, v kriku nekega očeta začutiš grozno bolečino … to je mnogo bolj grozno, kot pa videti mrtvega, ki je negiben.«

Mar ob takih trenutkih ne občutiš strahu, da bi se tudi tebi lahko zgodilo kaj hudega?

»Če misliš, da si povsem varen, ni dobro, vedno moraš s seboj nositi misel, da se ti lahko kaj zgodi. Seveda pa ne smeš vseskozi imeti občutka, da se ti bo kaj naredilo. Očitno ima vsak človek neko določeno količino sreče, ki se obnavlja, če delaš dobra dela. Z Erikom sva jo kar precej porabila, ko sva se nazadnje vračala čez Sinaj v Kairo. Ta del Egipta je že pod vplivom egiptovske celice ISIS-a in imela sva veliko srečo, da se nama ni nič zgodilo.«

Ne boš rekel, da vaju ni stisnilo ...

»Težko obudim nazaj ta občutek. Spomnim se, kako se je vohal čik, kako čuden je bil pot na obeh ...«

Si se kdaj vprašal, a je meni treba tega?

»Ne. Kaj pa ti bo tako samo izpraševanje pomagalo v določenem trenutku?«

Pa vendarle, ne dvomim, da si videl posnetke nesrečnežev, zahodnjakov, nazadnje dveh Japoncev, ki so klečali v oranžni obleki, ob njih pa je zakrinkan moški v črni obleki z velikim nožem v roki. In potem ko sledijo sporočila o obglavljanjih ...

»Saj pravim, nikoli ne mislim na negativne stvari. Opažam pa, da se situacija spreminja, da je ugrabitev vse več. Sam to sprejemam kot rizik, ki ga je pri tem, da greš na konfliktna območja, treba vzeti v zakup. Hudo je, če nekdo nosi zgodbe in fotografije recimo o sto osemdeset mrtvih iz Alepa, pa vse to umre tudi z njim in je za vedno izgubljeno.«

Te imajo kdaj za sebi podobnega, suha postava, črni lasje, bradica, le kože je presvetla …

»Arabcem sem še najbolj blizu, da imam enako razumevanje za čas, kot ga imajo oni. Čas je namreč precej relativen. Sicer pa sem vizualno čisto drugačen od njih.«

Predvidevam, da ti Izraelci niso preveč blizu?

»To ne, sami Izraelci niso slabi, slabi so njihovi politiki. Problem so krščanski sionisti, ti načrtno eksterminirajo Palestince.«

Z Erikom sta pripravljala reportaže za Mladino; ali razmišljaš, kako bi se pridružil kakšni mednarodni fotografski agenciji?

»Skoraj vsak večer se ukvarjam s tem in iščem potencialne medije za objavo. Poslal sem zgodbo fotografij z naslovom Face of War na natečaj agencije Getty Images, in sprejeli so me v branžo Reportage by Getty Images kot vzhajajoč talent.«

Prva stvar, ki jo greš slikat za Gorenjski glas ...

» ... je nadškof Zore, ki bo jutri (pretekla nedelja) v Selu pri Kamniku.«

Nekaj povsem drugega, mar ne?

»Seveda, čeprav bo maša zagotovo kar zanimiva. Ampak vedno in vselej je največji izziv fotografu narediti iz dolgočasne stvari nekaj zelo zanimivega. Sam imam zelo rad izzive in tudi vsakokratni napredek.«