Žaljivke so že signal za ukrepanje

Šolnike so v januarju najprej razburile napovedi ministrstva za izobraževanje o varčevanju na področju šolstva, veliko prahu pa je dvignil tudi primer nasilja v eni od slovenskih šol. O tem smo se pogovarjali s predsednikom Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije Milanom Rejcem.

Ministrica za izobraževanje Stanislava Setnikar Cankar je že v začetku januarja z napovedanimi varčevalnimi ukrepi, s katerimi naj bi letos v šolstvu privarčevali deset milijonov evrov, povzročila veliko razburjenja med zaposlenimi v šolstvu. Kaj vas je najbolj zmotilo?

»Ukrepi, ki jih je napovedalo ministrstvo, so prišli sredi šolskega leta. Napoved začasne ukinitve plačevanja ur izvajanja strokovne pomoči je pri ravnateljih povzročila nemalo slabe volje in ogorčenja. Vsaka šola naj bi to reševala po svoje. To ne gre, saj vodi v razpad enotnega šolskega sistema.«

Kaj bi ukinitev financiranja učne pomoči kot dodatne strokovne pomoči, kar je sprva med varčevalnimi ukrepi predvidelo ministrstvo, pomenilo za šole oziroma predvsem učence?

»Učenci, ki imajo odločbe o dodatni učni pomoči, jo morajo prejeti. Tukaj je bolj problem, kako bodo šole to izpeljale. Kako nekemu učitelju reči, da te ure opravi, drugemu pa jih ni potrebno. Oba pa imata enako plačo.«

Prenehanje financiranja učne pomoči, ste zapisali v sporočilu za javnost, naj bi bilo v neposredni zvezi z nikoli razrešeno dilemo o učni obveznosti in delovnem času. Lahko pojasnite?

»To se navezuje na prejšnje vprašanje. V Sloveniji v vsaki šoli po svoje urejajo razmerje med učno obveznostjo učitelja, ki jo opravi v razredu, in ostalim delom v okviru delovnega časa oziroma 40-urnega delovnega tedna. To bi moralo biti enotno rešeno za vse šole. Na potezi sta vlada in sindikat. Tako stanje imamo v šolah skoraj trideset let. Združenje ravnateljev je pri tem pripravljeno aktivno sodelovati.«

Kje so v šolstvu še možni prihranki?

»Prihranki so možni na različnih področjih. Veliko bi prihranili, če bi poskrbeli za poenotenje programske opreme, ki se uporablja v šolski administraciji, in pri različnih dejavnostih, ki se dotikajo vzdrževanja stavb. Prav tako bi morali razmisliti o sistemu usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Tudi standardi in normativi ne morejo ostati večni ujetnik dogovorov med vlado in sindikati.«

Veliko prahu je v zadnjem času dvignil tudi primer nasilja v osnovni šoli v Desklah. V Združenju ste stopili v bran ravnatelju tamkajšnje šole. Zakaj?

»Ne gre le za to, da je Združenje stopilo v bran ravnatelju. Zahtevamo, da se končno ustrezno porazdeli odgovornost vseh deležnikov v šolskem sistemu. Od ministrstva zahtevamo, da se takoj temeljito prouči trenutno zakonodajo in odstrani vso birokratsko navlako, ki ovira delo šol in slabi vzgojno-izobraževalno poslanstvo šole. Vsi deležniki v šoli, učitelji, starši in učenci bi se morali zavedati, da pravice na drugi strani prinašajo tudi odgovornosti in dolžnosti.«

Kako bi po vašem mnenju morali ukrepati proti storilcem nasilnega dejanja?

»Ustrezno ukrepanje je možno le v primeru, da se učenci, starši in učitelji pogovarjajo, razumejo in upoštevajo. To nikakor ne more biti le enostranski odnos. Seveda je za reševanje nasilja potrebno veliko energije, veliko spretnosti, dovolj časa in predvsem veliko pogovorov ter potrpežljivosti vseh vpletenih. Pri nasilnih dejanjih je poleg z žrtvijo potrebno intenzivno delati tudi s povzročitelji takih dejanj.«

Kako se s problematiko nasilja spopadate na vaši šoli?

»Vse šole v Sloveniji imamo Vzgojni načrt. Aktivna izvedba tega načrta je opredeljena v Letnem delovnem načrtu šole. V njem šole predvidimo tudi ukrepanje v primerih nasilnih dejanj. Temu se nobena šola ne more v celoti izogniti. Pomembno pa je, da teh dejanj ne spregledamo, da ne stopimo čeznje ali jih pometamo pod preprogo. Včasih smo pri reševanju konfliktov bolj, drugič manj uspešni. Pri tem je pomembna tudi vloga staršev.«

Ali imate kakšne podatke, koliko je sploh tega medvrst­niškega nasilja v slovenskih šolah? Ali lahko že vsako zbadanje med sošolci označimo za nasilje?

»Teh podatkov nimam. Težko rečem, da je vsako zbadanje med sošolci kar takoj lahko označeno za nasilje. Vse je odvisno, v kakšnih mejah je. Na to moramo biti pozorni učitelji. Učenci se morajo naučiti postaviti se zase. Tudi to spada med socializacijo. Pomembno pa je, da to zbadanje ne preraste v žaljivke. Takrat je pa to že signal za ukrepanje.«