Sujaia, naselje vzhodno od Gaze, je bilo tarča masovnih bombardiranj izraelskih vojaških sil, ki so za seboj pustila številne žrtve in na tisoče prebivalcev, ki so po napadih ostali brez doma. / Foto: Matic Zorman

Vrnitev v največje taborišče na svetu

Svoboda le v smrti: iz svoje pete odprave v Gazi se je vrnil fotograf Matic Zorman, čigar fotografije ponovno govorijo o pretresljivi situaciji, pa tudi upanju tamkajšnjih prebivalcev – fotografije zgodb, ki sicer ostajajo za zidom, ki Palestince v Gazi ločuje od svobode.

Osemindvajsetletni fotograf Matic Zorman ima poleg izjemnega talenta za fotografiranje in pripovedovanje fotografskih zgodb tudi velik čut za sočloveka, o čemer nam pripovedujejo njegove reportažne fotografije. Na kriznih območjih je tako med drugim dokumentiral proteste v Kairu, življenje beguncev ob sirsko-libanonski meji in letalska bombardiranja v Gazi. Njegova dela na področju dokumentarne fotografije so bila deležna številnih priznanj: nagrajen je bil za najboljšo reportažno serijo na natečaju Slovenia Press Photo, s serijo fotografij Obrazi vojne, ki obravnava posledice vojne v Gazi, pa je bil kasneje tudi sprejet med vzhajajoče talente agencije Reportage by Getty Images.

Na Bližnji vzhod se je Matic tokrat odpravil s priznanim kolegom iz novinarskih voda Erikom Valenčičem, s katerim sta se vrnila polna tragičnih življenjskih zgodb tamkajšnjih prebivalcev ter s serijo pretresljivih fotografij trpkega vsakdana, ki mu ritem narekuje nenehno vojno stanje med Izraelom in Palestino. V Gazo sta se odpravila jeseni, po 'dolgem vročem poletju', ko je bilo v sedmih tednih izraelske ofenzive na Gazo in palestinskem raketiranju juga Izraela ubitih skoraj 2200 Palestincev, med njimi večinoma civilistov, in 66 Izraelcev, večinoma vojakov. Vsa raketiranja spreminjajo mesto v ruševine, povrhu vsega pa so Gazo nedavno prizadele še hude poplave, ki še dodatno otežujejo življenje. Četudi sedaj uradno na papirju med obema stranema velja premirje, pa je le-to zelo krhkega značaja in strah prebivalstva pred novimi bombardiranji in raketiranji je konstanten – zdi se, da gre le za začasno zatišje pred ponovnim neurjem.

Že pot do Gaze preko Egipta je bila za oba prava 'smrtonosna' avantura, polna pasti in nevarnosti, ki so prežale nanju domala na vsakem koraku. Pa vendar, kot pravi Matic, vsega tega strahu ni moč primerjati s situacijo, v kakršni morajo stalno živeti prebivalci Gaze, 'največjega taborišča na svetu'. Običajen dan v Gazi: »Ko se iz nočne more prebudiš v – nočno moro. Uničenje, sirote in vonj po smrti te ves čas opominjajo na trajajočo vojno, ki Palestincem ne pusti, da bi zaživeli normalno. Navidezni boj se je prelevil v resnično človeško trpljenje. Pravzaprav v nočno moro, iz katere se ne da prebuditi.« Prebivalci Gaze živijo v stalnem strahu pred izstrelki izraelske vojske, ki jim življenja v trenutku spremenijo v krvavi kalejdoskop groze, stalni preleti okupacijskih letal pa jim še zadnje kančke upanja nenehno topijo v strah in bolečino. Zormanov objektiv fotoaparata je ujel mnoge v svetovnih medijih zamolčane zgodbe prebivalstva, ki mora v nehumanih razmerah iti čez meje svojih zmožnosti, da preživi. In prav zato znajo življenje še bolj ceniti in v njihovih srcih še vedno tli upanje na mir.

Matic Zorman skuša predstaviti življenje tamkajšnjih prebivalcev v vsej svoji kompleksnosti – življenja, ki se odvijajo docela specifično glede za nenehno vojno stanje, ki jih spremlja od rojstva. Njegove fotografije povedo mnogo več kot brezčutna statistika o žrtvah. Gre za zgodbe ljudi, ki jim srce bije v nenehnem strahu pred srhljivostjo krvavega obraza vojne ter obenem v upanju po miru – miru, ki se zdi tako nedosegljiv. »V Gazi, ki simbolizira največji zapor na prostem, kjer pod vojaško blokado in na 360 kvadratnih kilometrih živi blizu dva milijona Palestincev, ima vsak od njih svojo pretresljivo zgodbo. Zgodbe, ki so v primerjavi z realnostjo na Zahodu nedojemljive. V gledalcih želim ohraniti občutek človečnosti, sočutja in opozarjati na ekstreme, ki jih je v Gazi – ta nam je bližje, kot se zdi – polno na vsakem koraku in pod vsakim kamnom, ki je bil nekoč hiša,« pravi Matic, ki načrtuje ponovno odpravo v mesto za obzidjem, še prej pa bo že v začetku februarja obiskal Iran, od koder se bo – o tem smo lahko prepričani – vrnil z novo fascinantno serijo fotografij.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / sobota, 21. november 2015 / 14:09

To je neverjetno!

Kaj je neverjetno? To, kako pred našimi očmi že več mesecev cela reka ljudi priteka v Evropo, mi pa jo samo opazujemo, popisujemo, strežemo z napitki in prigrizki in se – ne nazadnje – spr...

Objavljeno na isti dan


Medvode / nedelja, 1. februar 2015 / 07:00

Proti Ljubljani čez montažni most

Republiška direkcija za infrastrukturo je objavila razpis za postavitev začasnega montažnega mostu v Mednem, na katerega naj bi preusmerili promet iz medvoške strani proti Ljubljani.

GG Plus / nedelja, 1. februar 2015 / 07:00

Vrnitev v največje taborišče na svetu

Svoboda le v smrti: iz svoje pete odprave v Gazi se je vrnil fotograf Matic Zorman, čigar fotografije ponovno govorijo o pretresljivi situaciji, pa tudi upanju tamkajšnjih prebivalcev – fotografije zg...

Zanimivosti / nedelja, 1. februar 2015 / 07:00

Iz Etiopije z nepozabnimi izkušnjami

Absolventki jeseniške Fakultete za zdravstvo Neža Studen iz Sebenj in Urška Žonta iz Tržiča sta zadnje mesece preteklega leta kot prostovoljki preživeli na drugem koncu sveta – v Etiopiji.

GG Plus / nedelja, 1. februar 2015 / 07:00

Beg v Nemčijo

Včasih se mi zdi, da sem v dobrih dvajsetih letih, kar poslušam različne zgodbe, slišala že vse možne različice človeških usod. Ob vsakem novem srečanju pa se začnem zavedati, da je Slovencev res '...

Nasveti / nedelja, 1. februar 2015 / 07:00

Večerja na meter

Pred nekaj leti sem rojstni dan praznovala v Parizu. Vse štiri dni dež na dež, le z nekaj zaplatami sonca. Ko z Izbranim delava načrt, kaj početi tretji dan, seževa po reklamnem gradivu tradicija i...