Neobvladljivo nasilje

Kljub koristim, ki jih prinaša internet in z njim povezane olajšane dejavnosti, povzroča precej škode. Nikakor se ne zavedamo dolgoročnih posledic, ki jih prinaša njegova uporaba.

Na prvem mestu je vsekakor velik padec v kulturi izražanja. Komentarji pod članki in včasih tudi članki sami kažejo na našo družbo, na nas. Večina piscev se skriva pod psevdonimi, ki sporočajo o njihovih precej omejenih sposobnostih in pogosto kažejo znake psihičnih motenj. Zakaj se nihče ne podpiše s pravim imenom in priimkom? Zakaj tega spletni portali ne postavijo kot pogoj za pisanje na njihovih straneh? Zato, ker je to dobičkonosno in pogosto bolj pestro branje kot same medijske vsebine. Mediji so na bojnem polju in tam ni milosti. Ampak do kje bo segla ta meja, kakšna bo cena za to, kar dopuščamo? Niti sanja se nam ne, da nas bodo nekega dne naši lastni otroci, vnuki in zanamci obtožili, zakaj tega nismo ustavili, omejili, prepovedali.

Spletno pisanje je postalo družbena zabava, praznjenje nakopičenega, dokazovanje, kdo si več upa. Je kot ventil družbe, ki mora izpustiti zračnico, da ne eksplodira. Ampak zračnica se polni še naprej in vedno znova grozi, da bo počila. Zato pišemo. Svinjamo z besedami. Si dajemo duška na tisoč in en način. Pri tem smo težko najbolj glasni, saj je ljudi s to željo veliko. Neslišanih, nevidnih ljudi, ki na spletu postanejo nekdo. Nič več niso delavci, učitelji, brezposelni, trgovci, ampak se okronajo za poznavalce vsakršne vsebine. Če se piše o prsih znane pevke, ali o političnem dogajanju, ali o novem modelu avtomobila, ali pa samo o vremenu. Na spletu si car, pa čeprav samo zase. Naslednji dan nihče več ne ve, kaj si napisal in kakšno je tvoje umetniško ime, s katerim si se pod svoje delo podpisal. Ampak pisec ve. Ali zato lažje ali težje spi? Kakšen je občutek, ko izbruhaš svoj gnev in izpljuvaš svoje misli? Povem vam, da je občutek precej sramoten. Če ga ne poznate, tega še niste počeli ali pa še niste našli tiste male stvari, ki se ji reče vest (in vas na to spomni).

Spomnite se zadnjega pokola, ki je divjal na spletu in drugod zaradi domnevnega seksa v šoli. Ali ni to podoben napad, kot so ga izvedli skrajneži v Parizu? Mar ni vsak, ki je rekel ali napisal karkoli o dogajanju, nameril puške v dva človeka? Eden od njiju je pod našimi streli umrl. In zato nihče ne odgovarja. Sam si je kriv. Jaz ga nisem ubila, kajne. Karavana gre naprej. Do naslednjega dogodka, ki nam ga bodo vrgli, kot vržemo kost psu. Da jo gloda, da jo zakoplje, da jo vlači naokrog in da se zanjo bori z drugimi psi.

Na spletu postajamo živali. V tem duhu vzgajamo mladiče. V male, pohlepne živali, ki si lahko kot njihovi starši izberejo svoj plen in ga napadajo, dokler se ne zruši. To znajo že osnovnošolci. Kljub temu da vsako leto poslušajo o obnašanju, komuniciranju in o nasilju na spletu. Kot da nismo rekli nič. Pedagogi, kriminalisti, računalničarji, svetovalni delavci smo zgroženi. Skrbijo nas komentarji, ki si jih pišejo.To so poškodbe, zaradi katerih bo nekega dne nekdo umrl. Mlado bitje, ki ga bodo ubile besede. In mali, prebrisani pisci bodo brez vesti skomignili z rameni, rekoč, da niso krivi. Da niso vedeli. Da so se samo šalili. Da so samo vrnili. Ampak to ne bo obudilo mladega človeka. Ne obstaja delavnica, niti predavanje, ne učni program, ki bi otrokom vcepil vest. To nosijo otroci s seboj. Ali pa tega nimajo. In to dobijo od staršev. Od tistih, ki ne potrebujejo pušk. Od tistih, ki se podpišejo pod to, kar mislijo. Od tistih, ki se zavedajo moči, ki jo ima beseda.

Ne sprašujte me, dragi starši, kaj bomo v šolah naredili, ko se vaši otroci streljajo po spletnih omrežjih. Mi jim nismo dali tega orožja v roke. Če mislite, da ne znajo z njim rokovati, jim ga vzemite. Mi tega ne moremo, ker so vaši. Pogosto merijo tudi v nas. Za njimi stojite vi. Zato vam vračam to vprašanje. Kaj boste naredili vi? Preden pod streli pade vaš, naš, njihov otrok.