Štiri izdaje Črnih bukev

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. januar 2015 / 10:58

Sedemdeset let je minilo od prvega izida Črnih bukev, v kateri so popisane likvidacije ljudi, civilistov, ki so jih med drugo svetovno vojno ubili partizani. Leta 1990 je izšel prvi ponatis, izdal ga je založnik Roman Leljak ob pomoči novinarja Iva Žajdele, zatem je bila knjiga ponatisnjena še dvakrat.

Ob obeh obletnicah (se­d­emdeseti in petindvajseti) je Študijski center za narodno spravo pripravil okroglo mizo in pogovor o žrtvah revolucionarnega nasilja v času druge svetovne vojne na Slovenskem, na kateri so sodelovali zgodovinar in sodelavec Gorenjskega muzeja Kranj dr. Jože Dežman, predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik, publicist Roman Leljak, novinar Ivo Žajdela in zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar. Črne bukve, napisane na osnovi podatkov, pričevanj in dokumentov, ki so jih zaplenili partizanom, navajajo partizanske zločine in seznam ljudi, ki so jih ubili partizani. Gre za več kot tisoč žrtev, v Črnih bukvah navedenih z imeni in priimki, datumi in kraji umora, pa tudi z načinom usmrtitve, navedena so tudi imena likvidatorjev, največkrat so usmrtitve izvajali pripadniki varnostno obveščevalne službe (VOS). Vsebina je podkrepljena z več fotografijami in dokumenti o ubojih in uničevanju slovenskega imetja. Kot so poudarjali govorniki za okroglo mizo v Ljubljani, je med drugo svetovno vojno poleg okupacije potekala tudi komunistična revolucija, njenim akterjem pa je bilo prizadevanje za oblast pomembnejše od zmage nad okupatorjem. V začetku vojne ustanovljena Osvobodilna fronta je bila po njihovem mnenju v resnici v rokah komunistov, Črne bukve pa tudi razkrivajo, da je šlo pravzaprav za projekt Kominterne in da je bila slovenska komunistična partija povezana s Sovjetsko zvezo in Stalinom. Likvidacija nasprotnikov komunistične revolucije je potekala na osnovi sklepa vrhovnega plenuma OF in zaščitnega odloka, sprejetega v Slovenskem narodno-osvobodilnem odboru. Med drugim je določal, da „vsako organiziranje izven OF škoduje borbi na narodno svobodo“ in tako je bil za izdajalca lahko proglašen kdorkoli, ki je za osvoboditev delal zunaj OF, četudi ni sodeloval z okupatorjem, je spomnila Tamara Griesser Pečar.

Govorniki so se dotaknili tudi okoliščin, v katerih so nastale Črne bukve. Pripravljali so jih pri časniku Slovenski dom (glavni urednik in mentor je bil Mirko Javornik, vodja ekipe Slavko Skoberne, pisali pa so jih mnogi avtorji, ki so po vojni živeli v Argentini, Kanadi in ZDA). Izšle so v nakladi 32 tisoč izvodov. Še pred objavo so besedilo prevedli v angleščino in ga odnesli v Rim, da bi z njim seznanili širšo javnost, predvsem pa jugoslovansko begunsko vlado o tem, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji. Pri tem niso bili uspešni, komunistično nasilje tedaj v luči drugih interesov ni zanimalo nikogar. Po drugi svetovni vojni so bile Črne bukve prepovedane, leta 1990 pa sta jih založnik Roman Leljak in publicist Ivo Žajdela ponatisnila. Znova v 35 tisoč izvodih, ki so zelo hitro pošli. Tako kot je bila medvojna izdaja tega besedila zahtev­no opravilo, priprava besedila tudi pred petindvajsetimi leti ni bila enostavna. Ivo Žajdela je bil nenehno pod nadzorom službe državne varnosti, že prej pa je njegovo raziskovalno delo oviralo dejstvo, da je bil ta del slovenske preteklosti zamolčan, zgodovina pa v šolskem sistemu izrazito pod vplivom komunistične ideologije. Leljak je dejal, da sta za Črne bukve leta 1990, na pragu demokratičnih sprememb, težko našla tiskarja: večje tiskarne so to delo odklonile, zato so tiskali pri manjšem zasebnem tiskarju, kar pojasni tudi manjši format prvega ponatisa. Letos so Črne bukve izšle v šeststo izvodih. Da se na eno najpomembnejših knjig v slovenski zgodovini, kakor so jo na okrogli mizi poimenovali govorniki, ne pozabi. Sicer pa so se strinjali z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, da je temeljno sporočilo te knjige prihodnost. V državi naj se končno obsodi dejanja komunističnega nasilja, prizna žrtve in jih dostojno pokoplje ter sprejme evropsko stališče do komunizma kot enega od totalitarnih režimov.