Hov hov
Kadar sem v Ljubljani in imam čas za sprehod po centru mesta, vedno zavijem na Nazorjevo in tam občudujem podjetniški navdih ali potrošniško neumnost. Ne vem, kaj bolj prevladuje. Mislim, da ideja, kar si kdo spomni. Pasja pekarna HOV HOV ima vedno kak nov slogan. Zadnji je bil Dom brez psa je le hiša. Se strinjam, je že fino imeti psa, preživeli pa bi tudi brez njega. Ni povsod pes družinski član, kot je pri nas, vendar prinese veselje v hišo. Hodi z nami v hribe, na smučanje, tudi na morje v Izolo ga vzamemo. Torej ima poln paket ugodnosti, skoraj toliko kot mi.
In vendar me pekarna sredi Ljubljane vedno znova začudi. Majhna trgovinica, pravzaprav je butik, za katerega bi na prvi pogled človek pomislil, da je za ljudi. Ah, piškoti so v obliki kosti in napis je HOV HOV, torej je za pse. Piškotki, izrezani v obliki kosti, so preliti s čokolado, pakirani v plastične posodice po deset ali dvajset dekagramov. Druge vrste priboljški so zaviti v celofan. Tretje lahko kupiš »na vago«. Prodajajo mafine, posamično zavite v lične papirčke. Zadnjič sem opazila tudi naravno domače milo. Za psa, seveda. Pogledam deklaracijo in milo je izdelano iz najkakovostnejših olj in drugih maščob, palmovega, kokosovega olja. Olivnega olja sploh ni bilo. Ogledujem si izdelek za izdelkom. Prodajalka me vpraša, če kaj določenega iščem, in vedno odgovorim, da le malo gledam. Kaj je psu treba plastičnih lončkov, lepih papirčkov, čokoladnega obliva in eteričnih olj? Naš pes ima najraje klobaso, surovo meso brez embalaže, dekorativnih trakov in papirčkov. Čemu je to treba? Pravijo, je kriza in pomanjkanje. Koliko ljudem bi lahko pomagali brez pasje embalaže in dišav? Vem, da je razmišljati in delovati trajnostno in sonaravno moj poklic. Zame je nakupovanje izguba časa in marketing je poneumljanje ljudi. Kupite čim več takega, česar res ne potrebujete. Za pse pa so ljudje pripravljeni dati vse najboljše. Četudi so sestavine predelane, ima pes po mojem najraje enostavno hrano, ki je ni treba peči, kuhati, še najmanj pa zavijati v darilno embalažo. Torej so s tem omrežili lastnike, še bolj lastnice svojih ljubljencev, za katere so pripravljeni kupiti le najboljše. Pes se najraje okopa v reki, še raje plava v morju. Komaj čaka, če ostane kaj od kosila. Tako imamo manj ostankov, pes je zadovoljen, čemu bi mu bilo treba kupovati druge priboljške. Tudi mi ga hranimo z briketi. Kupim jih v veliki embalaži in to je za dva meseca. Vsako leto, ko psa peljemo cepit, našo Lino stehtajo in me prijazno posvarijo, naj pazimo na kilograme. Čemu bi potem človek kupoval v pasji pekarni? Podjetnik je potrkal na srca lastnikov, ki imajo veliko časa in denarja. In očitno jih je veliko, saj so poslovalnice v vseh večjih slovenskih krajih. In upam, da me genialnost lastnikove ideje ne bo premamila in bom nasedla potrošniškim potegavščinam in kupila nekaj, kar je povsem nepotrebno, a je lepo. Ali pa se ljudje s tem malo pocrkljajo, najprej sebe, potem psa.