Pod Marijinim varstvom

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / torek, 20. januar 2015 / 11:02

Takšen naslov nosi zbornik o župniji Velesovo, ki je nastala pred več kot 850 leti. V njem avtor Silvo Sirc na 350 straneh opisuje zgodovino in življenje v župniji od ustanovitve leta 1163 do danes.

V Velesovem so predlani praznovali 850-letnico župnije, ob načrtovanju dogodkov v počastitev častitljivega jubileja pa se je porodila tudi ideja o zborniku, v katerem bi zajeli zgodovino in življenje v tej župniji od ustanovitve leta 1163 do danes. Zahtevno nalogo je sprejel domačin Silvo Sirc iz Adergasa, ki že od malih nog zbira podatke o domačem kraju. »Svoje gradivo sem združil s prevodi ohranjenih listin, teh je kar šeststo, raziskavami in zapisanimi mislimi o župniji Velesovo. Prispevali so jih tako strokovnjaki s tega področja kot laiki, ki jih zanima zgodovina naše župnije, samostana, božje poti in nazadnje štirih vasi – Adergasa, Praprotne Police, Trate in Velesovega, ki so povezane v župnijsko skupnost že 850 let,« je pojasnil avtor. A zbiranje in urejanje gradiva ter preverjanje podatkov terjajo svoj čas, prav tako tudi oblikovanje zbornika, ki se ga je lotila Sirčeva hči Veronika, zato je zbornik Pod Marijinim varstvom luč sveta ugledal leto in pol po praznovanju visokega jubileja župnije, javno pa so ga predstavili pred dnevi v dvorani KUD-a Pod lipo v Adergasu.

Ponosni na bogato zgodovino

»Knjiga naj s svojo vsebino, besedilom in fotografijami osvešča nas in naše zanamce, naj bomo ponosni na bogato zgodovino, naše prednike in lepoto našega kraja,« je poudaril Sirc. Pretežen del vsebin se nanaša na cerkev sv. Marjete na Trati in velesovski samostan s cerkvijo Marijinega oznanjenja, ki velja za biser baročne arhitekture in hrani tudi najstarejši Marijin kip na Slovenskem iz 13. stoletja, zaradi milostne podobe Marije z Jezusom pa je kmalu po ustanovitvi zaslovel kot božja pot. »Samostan je imel veliko veljavo, saj je vrisan v najstarejše zemljepisne karte,« ugotavlja Sirc.

O velesovski župniji je sicer doslej že izšlo pet knjižnic, prvo z naslovom Velesovo – božja pot na Kranjskem je leta 1872 izdal tedanji župnik Jure Varl, a so bile bistveno manj obširne od najnovejšega zbornika, ki obsega 350 strani in več kot 500 fotografij. Sirc se je pri raziskovanju oprl tudi na diplomske naloge na temo velesovskega samostana, v posebno pomoč pa mu je bilo diplomsko delo zgodovinarja Jureta Volčjaka, sicer vodje sektorja za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva ARS Ljubljana, ki se je lotil temeljite raziskave ohranjenih listin, vrnjenih iz dunajskega arhiva.

Najstarejša ohranjena listina ima letnico 1163, ko je pravice župnijske cerkve dobila današnja podružnična cerkev sv. Marjete na Trati pri Velesovem. »Cerkev sv. Marjete, ki jo je dal na svoji zemlji zgraditi ministerial Gerloh Velesovski, je bila dotlej podrejena župniji v Cerkljah. Oglejski patriarh Ulrik II. jo je z omenjeno listino na lastnikovo prošnjo izločil iz cerkljanske župnije ter ji podelil župnijske pravice, krstne in pogrebne pravice. Določil ji je tudi obseg na ozemlju petdesetih kmetij z desetinami, ki jih je imel Gerloh Velesovski kot oglejski fevd,« pripoveduje Sirc. Prošnji za ustanovitev župnije je verjetno botrovala smrt brata Gerloha Velesovskega, ki je bil umorjen v Istri in so ga želeli pokopati ob domači cerkvi.

A župnija pri sv. Marjeti je obstajala le 75 let, leta 1238 so jo namreč priključili k novoustanovljenemu samostanu dominikank. Prve redovnice so z Dunaja v Velesovo prišle že kmalu po ustanovitvi samostana. O življenju v tistem času lepo priča tudi urbar samostana iz leta 1458, iz katerega je lepo razvidno, kaj so pridelovali in kakšne so bile dajatve podložnikov. »Znano je tudi, da pod samostanom ni bilo kmečkih uporov, razen enkrat, saj so bile dajatve samostanu in tlaka očitno še v mejah sprejemljivega. Posvetni gospodje so bili manj naklonjeni svojim podložnikom v primerjavi s cerkveno gospodo. Nune so imele tudi poseben sklad, da so skrbele za revne in so pod cerkvijo delile kruh,« je pojasnil Sirc.

Turki požgali samostan

Samostan so dvakrat razdejali Turki, leta 1471 pa tudi požgali, porušili pa so še grad Kamen nad samostanom. Samostansko poslopje je bilo vse do prve polovice 18. stoletja leseno, zaradi propadanja in visokih stroškov pa so se redovnice odločile za postavitev zidanega poslopja. Graditi so ga začeli leta 1732, hkrati z novim samostanom pa je po načrtih Gregorja Mačka in italijanskega arhitekta Candida Zullianija rasla tudi nova cerkev Marijinega oznanjenja, ki so jo posvetili leta 1771. A že 1782 je avstro-ogrski cesar Jožef II z dekretom razpustil številne samostane, od tega pet na Kranjskem, med njimi je bil po dobre pol tisočletja delovanja tudi velesovski samostan. Nune so kasneje odšle v Goričane, v velesovski samostan pa so prignali 500 francoskih ujetnikov. Velesovski samostan in z njim župnija sta prestala še nekaj drugih preizkušenj, navaja avtor: nevšečnosti ob širjenju luteranstva, leta 1599 je samostansko življenje prizadela kuga, selitev sedeža župnije s Trate v Adergas je leta 1880 povzročila nesoglasja med farani, cerkev sv. Marjete je leta 1756 uničil požar, leta 1895 pa še potres, tako da maševanje v njej ni bilo več mogoče …

Gostijo na tisoče mladih

Sirc v knjigi omenja tudi župnike, ki so pustili pečat v župniji, kaplane, novomašnike. »Med slednjimi je bil tudi Janez Čebulj (1832–1898) iz Adergasa, ki je bil velik poliglot, znal je kar osemnajst jezikov,« pristavi avtor. Naštel je tudi prednice samostana od leta 1239 dalje, cerkovnike, organiste, pevce, pritrkovalce … Dotaknil se je šole v prostorih samostana med 1871 in 1967, pomembnih obletnic in težkih preizkušenj, kot sta bili svetovni vojni, ki sta terjali več kot 60 življenj, 25 faranov pa se je izselilo. »Posvetil sem se tudi pomembnim dogodkom, kot je bil leta 1937, ko je v kraju zasvetila luč, in izvoru krajevnih imen, za katere obstaja več razlag. Samo za Adergas jih je denimo šest,« je pojasnil.

Izdajo zbornika, ki je izšel v tisoč izvodih, sta podprli Občina Cerklje in Župnija Velesovo. »S tem zbornikom smo bogatejši za zelo pomembno in hkrati zgodovinsko umetniško delo na področju poznavanja naše župnije, njene zgodovine ter duhovne in kulturne dediščine,« je pre­pričan župnik Slavko Kalan, ki župnijo vodi dobra štiri leta. Z okoli 800 prebivalci spadajo med manjše župnije. Še posebej so znani po dejavnostih za mladino, ki jih izvajajo v prostorih samostana, letno pa gostijo več tisoč mladih iz vse Slovenije.