Bolniki si želijo predvsem – živeti

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. januar 2015 / 13:24

»Evtanazija naj bi bila eu thanatos, torej 'dobra smrt'. A v paliativni oskrbi je koncept dobre smrti povsem nekaj drugega: da neozdravljivo bolni lahko umre v okolju, kjer je varen, kjer ga ni strah, kjer je obkrožen z ljubimi ljudmi, simptomi bolezni pa so zadovoljivo lajšani,« pravi zdravnica Mateja Lopuh iz jeseniške bolnišnice ob zadnjih razpravah o evtanaziji, ki jih je sprožila smrt pacienta v Ljubljani.

»Poročanje o evtanaziji je povzročilo, da se je med bolnike naselil velik strah. V nasprotju s pisanjem nekaterih medijev, kako si neozdravljivo bolni želijo umreti, imamo mi iz prakse izkušnje, da si bolniki želijo predvsem – živeti,« ob zadnjih dogodkih okrog smrti pacienta v Ljubljani pravi zdravnica Mateja Lopuh, državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe, sicer pa specialistka anesteziologije in reanimatologije, zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo in mobilno paliativno enoto za Gorenjsko. Lopuhova si s svojo ekipo že deset let prizadeva, da bi neozdravljivo bolni karseda kakovostno preživeli zadnje obdobje svojega življenja in da bi pri tem čim manj trpeli. Letno pomagajo približno 150 pacientom z območja Gorenjske, a v desetih letih ukvarjanja s paliativno oskrbo nismo nikoli zaznali pristne želje po evtanaziji, poudarja sogovornica. »Bolniki večkrat rečejo, imam zadosti, nočem več trpeti, ampak v resnici nočejo trpljenja, ne pa, da se jim življenje skrajša. Tudi v vsakdanjosti rečemo: imam take bolečine, da bi kar umrl ... a to so fraze, v resnici pa si tega ne želimo, želimo si, da nam olajšajo bolečine, ne pa da ti dajo možnost, da boš umrl ...« pravi Lopuhova.

Kaj je šlo narobe

Razprava o evtanaziji se je odprla na osnovi dogodka na nevrološki kliniki v Ljubljani, ko naj bi zdravnik evtanaziral težko bolnega pacienta. A v poročanju o dogodku je šlo marsikaj narobe. Lopuhova pravi, da je sicer dobro, da se je ob tem odprla razprava o evtanaziji, narobe pa je, da se je beseda evtanazija pri tem zlorabila. Po definiciji je namreč evtanazija aktivna prekinitev življenja na bolnikovo željo. »O evtanaziji lahko govorimo samo takrat, kadar se bolnik za to odloči sam, z lastno voljo in to izjavo večkrat naglas ponovi. Omenjeni bolnik v Ljubljani pa je bil nezavesten, kar seveda pomeni, da tega ni mogel povedati naglas ...« To je na okrogli mizi z naslovom Poslanstvo, mesto in razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji – ali res potrebujemo evtanazijo?, ki je potekala v ponedeljek v Ljubljani, potrdil tudi prof. dr. Jože Balažic. Komisija, ki je raziskala primer, je namreč ugotovila, da niti bolnik niti svojci za to niso zaprosili; nasprotno, svojci so želeli, da se bolnika zdravi in da ne trpi, je dejal Balažic. Nadaljnji postopki bodo stvar preiskave, a kot pravi Lopuhova, je zdaj treba predvsem gledati na paciente in na njihove svojce in jih pomiriti, da so zdravniki še vedno vredni zaupanja in da niso tu za to, da bi predčasno skrajševali njihova življenja.

Odločen NE evtanaziji

Odločitev za uzakonjenje evtanazije je sicer stvar odločitve družbe, evtanazija je družbena norma, poudarja sogovornica. Po slovenski zakonodaji evtanazija ni dovoljena, usmrtitev nekoga je uboj ali umor. Je pa evtanazija dovoljena v treh evropskih državah, v Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. A sogovornica poudarja, da je v vseh teh državah paliativna oskrba zelo slabo razvita, Nizozemci so celo vpeljali evtanazijo, še preden so uvedli paliativno oskrbo. »Paliativna oskrba ni alternativa evtanaziji, to sta dva popolnoma različna pojma s povsem drugačnim končnim ciljem. Paliativa pomeni učenje o življenju v zadnjih dneh, pa ne samo v zadnjih dneh, saj jo uvajamo že zelo zgodaj v poteku bolezni prav z namenom, da bi ljudi naučili živeti s težko boleznijo in jim pokazali, da je življenje kljub temu veliko vredno,« poudarja sogovornica. »V medijih je bilo prikazano, da se ljudje odločajo za evtanazijo zaradi neznosnega trpljenja. A pri današnjih dosežkih medicine, pri današnjem poznavanju človekove duševnosti, ocenjevanju duhovnih potreb in socialnih stisk, je težko govoriti, da bi bili ljudje izpostavljeni neznosnemu trpljenju. Torej razlog ne zdrži posledice. Jaz osebno ne bi rada živela v državi, ki ima uzakonjeno evtanazijo.« Ta pravica se namreč lahko hitro sprevrže v dolžnost smrti, ko nekdo ne more več odločati sam o sebi ...

Opustitev zdravljenja

Poleg samega izraza evtanazija je bilo zaslediti tudi pojem pasivna evtanazija. »Tudi to je preživet izraz, v strokovnih krogih se nikjer več ne uporablja. Mi govorimo o tako imenovani opustitvi zdravljenja, kjer ne gre za evtanazijo. Opustitev zdravljenja pomeni opustitev tistih ukrepov in posegov, ki bolniku v danem trenutku ne prinašajo več nobene koristi. Na primer: onkološki bolnik prejema kemoterapijo prvega reda, drugega reda, tretjega reda, biološka zdravila, bolezen pa kljub temu napreduje. Pri tem bolniku bi vztrajanje s specifičnim zdravljenjem povzročilo samo še škodo; bolezen na­preduje, on pa dobiva zdravila s hudim toksičnim učinkom,« razlaga Lopuhova in poudarja, da je opustitev zdravljenja vselej strokovna odločitev in ni namenjena ne varčevanju v zdravstvu in ne skrajševanju življenja.

Rešitev: dobra paliativna oskrba

»Pri dobro urejeni paliativni oskrbi je želja po predčasnem končanju življenja zelo malo. V državah, kjer je evtanazija oblika reševanja trpljenja ob koncu življenja, je paliativna oskrba slabo razvita, bolniki so s simptomi svoje bolezni prepuščeni sami sebi, misel na umiranje v domačem okolju jim je v breme,« ugotavlja sogovornica. V Sloveniji imamo dobro razvit koncept paliativne oskrbe; ta čas deluje šestnajst paliativnih timov v bolnišnicah in drugih ustanovah in en mobilni tim, to je v jeseniški bolnišnici. Pomemben cilj paliativne oskrbe je, da se prepreči trpljenje v poteku bolezni in v obdobju umiranja. Težišče oskrbe se usmerja na domače okolje, kjer sta nosilca oskrbe osebni zdrav­nik in medicinska sestra, vključeni pa so tudi svojci, ki pri tem dobijo vso potrebno podporo. Bivanje bolnika v bolnišnici je zato lahko omejeno res samo na obvladovanje najtežjih simptomov. Bolniki, ki imajo možnost in si želijo umreti doma, tako po nepotrebnem ne ostajajo v bolnišnici. »V tem obdobju sprotno rešujemo vse težave, ki jih ima bolnik in ki niso nujno povezane z osnovno boleznijo. Nobena oblika zdravljenja, ki jo bolnik potrebuje in za katero je njegovo telo sposobno, bolniku ni odtegnjena. Zavedamo pa se, da osnovne bolezni ni moč ozdraviti in da se bo smrt zgodila prej, kot bi si bolnik tega želel. Za zdravila, ki jih uporabljamo, je danes v literaturi zadosti dokazov, da nimajo 'dvojnega učinka'. Izdelane so jasne odmerne tabele, ki zagotavljajo varno dajanje zdravil, ne da bi bolnika, svojce ali medicinsko osebje skrbelo, da bi z njimi lahko povzročili smrt,« poudarja sogovornica. »In ko ti ostane še bolj malo medicinskega orodja za ozdravitev bolezni, se moraš zanesti na povsem druge stvari, kot so obvladanje najbolj motečih simptomov, čutenje bolnika in njegovih svojcev, hitro prepoznavanje čustvenih stisk, v katere so ujeti, motivacija za življenje, za vsak dan, za vsak dih, ki bolniku pripada. In glej, izkaže se, da so to celo močnejša orodja, kot jih imamo sicer na voljo v obliki modernih tehnologij in zdravil ...«