Lučo je zaščitni znak Lubnika

Besedilo: Lidija Jež
Kategorija: Zanimivosti / petek, 4. januar 2008 / 06:00

Koča na Lubniku, ki je s 1025 metri nad morjem le malo nad mejo greha, ima najmanj dve posebnosti - zabavne napise in Luča.

Njegova hudomušnost napolni kočo in razvedri obiskovalce. Ti prihajajo vsak dan in tudi slabo vreme ni ovira! Še zlasti ne za domačine – Škofjeločane. Trinajst let je že Lučo na Lubniku. Toda, vse se enkrat konča; konec leta odhaja, ker bi se rad posvetil svoji družini, še zlasti vnučkom. Pa tudi zato, ker »bo čez 20 let star že 90 let!«. Postopoma, pravi, že odnaša stvari v dolino.

Ko je bil Lučo v Škofji Loki še policst – takrat še miličnik - je poznal le malo ljudi. Služba in družina sta bila njegov svet. Po upokojitvi pa se je zanj življenje precej spremenilo. Prijatelji so ga povabili, da bi bil natakar v športni dvorani in malo za hec, malo za res, je povabilo sprejel. Očitno se je dobro obnesel, saj je sledilo povabilo, da bi pasel ovce na Blegošu … Biti pastir je odgovorno delo in tudi to je Lučo sprejel. Kar nekaj let je bil na Blegošu in izmenjavale so se njegove vloge od pastirja do oskrbnika koče. »Tam je bilo lepo – travniki polni zdravilnih zelišč, veliko prostora in ravno prav ljudi …,« se spominja. Na Lubniku, kamor je prišel za eno leto, ostal pa je kar trinajst let, je drugače. »Če bi se tu podal nekajkrat okoli koče - saj drugam niti ne morem – bi me kmalu poslali na zdravljenje …,« se pošali.

Lučo je prišel v Škofjo Loko z Bovškega. Stari oče ga je naučil plesti košare in še kaj, saj so imeli doma obrt, ki se je lepo uveljavila. Celo v ZDA so izvažali pletene košare za kužke. Del takratnih spretnosti je obdržal in kadar je samotno v koči na Lubniku, oplete kakšno steklenico. Sicer pa pohodniki Luča poznajo predvsem po njegovi zgovornosti in duhovitosti. Ko je skupina planincev ob čaju listala po knjigi Lepote Slovenije, je glasno prebral naslov in dodal: »Torej, sem jaz notri…« Znajde se tako v kuhinji kot med gosti; njegov hudomušen stil pa dopolnjujejo zabavni napisi, ki jih je koča polna. Ob vhodu prečrtani sekiri sporočata, da je v tej koči prepovedno sekiranje; v vseh jezikih je napisano sporočilo: »Jutri pijača zastonj.« Duhovita pa je misel, ki jo je Lučo dobil za enega od okroglih rojstnih dni: »Meni je mene včasih tako žal!« Veselo in prijazno je v koči na Lubniku, ki je odprta tudi takrat, ko je zaprta. Lučo pač ne more odreči gostoljubja.

Kljub temu da odhaja v dolino, bo ostalo na Lubniku veliko njegovega, saj je na svojevrsten način – s šarmom in duhovitostjo - zaznamoval to kočo.