Pozabljena čustva

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 15. januar 2015 / 10:04

Prazniki, božično-novoletni, niso samo komercialno naravnana pijančevanja, lahko so tudi družinska snidenja.

Ivan Argentinec, Marija Argentinka, Urban in Ana Argentinca. Prvi prvič po dvajsetih letih na Gorenjskem, druga prvič po tridesetih letih, zadnja dva prvič v življenju.

Za gostitelje popolni tujci, vendar še vedno sorodstvo, ki je lahko srečno, da je doma. Opa, nič več tujci; odkar obstaja Facebook, so si bližje kot kdajkoli. To družabno omrežje ima največ zaslug, da so se sploh zbrali. Zakaj ste šli v tujino, če je tukaj tako lepo? Ob tem je bil pred vprašanje obvezno dodan »ejga«. Tega ne slišijo pogosto, tam na jugu. Je to jug, je to »tam doli« ali »tam nekje«. Argentina je za Gorenjce Maradona, Argentina je druga slovenska država, Argentina je za nas nerazumljiva.

Sedijo v dnevni sobi, poslušajo in gledajo novoletni program. Modrijani, mlajši Avseniki, Helena, Šifrer … prepevajo. Gostje poslušajo, gostitelji zdolgočaseno grizljajo prigrizke. Prvim je vsaka pesem hrana za dušo, drugim je vsaka pesem zlajnana do konca. Prvi to slišijo samo na Youtubeu, drugi to slišijo lahko vsak dan, pa nočejo, ker je vse presneto zlajnano in dolgočasno. Golico slišijo med vsakim zadetkom hokejske, rokometne in nogometne reprezentance, slišijo jo po vsakem skoku v Planici, slišijo jo povsod, kjer komercialisti vedo, kako najhitreje do zaslužka in zadovoljevanja strank. Golica je vsakodnevnica vsakega pravega Gorenjca. Zanje, za Argentince, pa je »svetinja«. Slišati Slakove Čebelice na domači grudi je blagoslov, a ne za Gorenjce, temveč za Argentince. In tako so si delili sedežno garnituro slovenskega proizvajalca v slovenski dnevni sobi, eni so stregli, drugi so ob vsaki pesmi ihteli.

»Vi ne veste, kaj imate … vi ne veste in ne morete si predstavljati, kako mi vse to pogrešamo.« Sledilo je razmišljanje, tisto gorenjsko zaničljivo, češ – če vse tako pogrešate, potemtakem ostanite tu, kjer pravite, da je tako lepo, in zakaj le bi hodili.

Mi ne vemo ničesar, si je mislila glava gorenjske družine … mi ne cenimo niti slovenske besede, kaj šele drug drugega. Ta glava se je pogreznila med ramena in opazovala sorodnike, prišleke z drugega konca sveta. Prevzela so ga čustva, kakršnih tu nismo vajeni. Sram ga je oblil, sram mu je zbistril razmišljanja … Tam, kjer murke cveto, tam, kjer ptički pojo, v lepi Dragi … Dnevna soba je onemela. Sedežna je v trenutku postala središče najbolj žalostnega dela sveta na planetu Zemlja. Ivan je prvi spustil solzo, Marija mu je sledila, gostitelja nista veliko zaostajala … otroci so v sobi nabijali videoigrico, v kateri je tip z brzostrelko premagal hordo sovražne vojske, vsi otroci so izražali navdušenje v lepi angleščini. Slovenščino so uporabljali le kot dokazilo, da še znajo pozdraviti in voščiti vse najboljše s srečo in zdravjem na čelu. Njihovi niso več Slovenci, naši pa tudi ne vem, če so še, se je spraševal gostitelj.

Draga? Je to tista vasica nad Begunjami? Mar še stoji tam? Mar resno še obstaja? Domačina sta prikimala in obljubila, da jutri pojdejo tja na izlet. Tam, kjer encijan plav ves prešerno bahav nežno vabi … Ko so na vrsto prišle besede: »V to dolino zeleno me vleče tako kot v nobeno,« …

A je bilo vsega konec. Kruto življenje jih je odneslo proč z Gorenjske. Kruta usoda jih je nagnala proč, daleč proč. In danes, ko imajo doma vsi vse, kar človek potrebuje, jih spet odganjajo v tujino. Celo danes strokovnjaki mladim svetujejo, naj gredo v svet, da se bodo izobrazili, da bodo uresničili svoje sanje, da bodo postali ljudje. Strokovnjaki tudi svetujejo, naj se potem vrnejo in svoje znanje širijo med domačimi. A Argentinci vedo, da se nihče ne vrne, ko enkrat odide. Nihče se ne vrne. Mogoče samo tisti, ki hoče doma umreti. Nihče drug.

Da lahko ena pesem pove toliko? Navadna pesmica, ki smo je Gorenjci siti do grla in nas ne gane in komaj vemo, o čem poje. Lepa je, to vemo, ponarodela tudi, a pesem je pesmica. Za nekoga, ki jo desetletja posluša le po radiu, ki je ne začuti v gorenjski dnevni sobi, pa je to himna solz … himna domačega ognjišča, himna najbolj blaženega miru in spokoja … Ok, si rečemo, dovolj je sentimentalnosti, ta nas lahko ubije, ta nam lahko uniči novo leto. Poslušajmo kaj drugega … in potem pride na oder Šifrer s svojo Za prijatelje in solze se ponovijo.

Kako močna so lahko čustva človeka, ki je Slovenec, a ne živi doma, ker živi tam nekje, kjer si vsako leto od domačih želi zgolj navaden koledar, na katerem je dvanajst najlepših slovenskih znamenitosti? O bog, mar mi je za koledar, na katerem je blejski otoček s cerkvijo! O bog, mar mi je za ljubljansko Tromostovje in mlin na Muri in bohinjski most in Triglav, ki sploh nima treh glav, in Zajamnike in Goriška brda in portoroško plažo … A nekomu je tak koledar najžlahtnejše darilo, ki ga lahko dobi od Slovenca, ki živi v Sloveniji …