Kruh

Pred dobrimi petimi leti sem v postelji listal časopis in opazil recept za teranov kruh. Videti je bilo precej enostavno. Ker so bili pri hiši ravno teran, kvas in moka, sem vstal in naredil po receptu kruh s teranom. Imel sem precej tehničnih težav. Mojca prvič ni mogla verjeti, kaj pacam, in drugič ni se mogla načuditi, kako mi je uspelo v kratkem času tako močno nasvinjati kuhinjo. Kar je nastalo, je bilo dokaj podobno kruhu. Le barva je bila čudna. No, saj veste, bleda barva našega kraškega terana. Nato sem počasi dograjeval svoje znanje peke kruha. Drugega se ne lotim. Morda za parkeljne zamesim, ostalo naredijo Mojca in otroci. Sem in tja sem zasledil druge recepte, poizkušal in pekel. Več ali manj smo pojedli, včasih pa sem moral oni »pešt« vreči stran, saj ga niti pes ni mogel pojesti. Nekaj so recepti po časopisih in knjigah, še več pa so mi pomagali kratki nasveti izkušenih kuharic in pekaric.

Zanimivo, kako je vsakdo ponosen na svoj recept in na svoje malenkosti pri peki kruha. Bognedaj, da bi kaj želel nekomu spreminjati in vsiljevati svoje prijeme. Eni moko sejejo, drugi jo en dan prej dajo na toplo in strogo pazijo na prepih, tretji prisegajo na lokalno moko, četrti delajo kvasec, eni mesijo z rokami, eni samo s kuhalnico … Tisti, ki najmanj komplicirajo, vse sestavine zvečer dajo v stroj za peko, zjutraj pa imajo sveže pečen kruh. Moj tast pa pravi, da je tako ali tako najbolje kupiti en dan star kruh po polovični ceni pri velikih trgovcih. Mene je postopke poenostavitve peke še najbolj naučila svakinja.

Danes redno pečem kruh za celo družino. Ker nas je veliko, je dejstvo, da je peka kruha ekonomsko donosna. Razen tega po celi hiši lepo diši – in to od moške peke!! Kako peči kruh, sem naučil že tri najstarejše otroke – pričakovano jim je to brez veze. Ko bodo odrasli in imeli družine, bodo morda tudi s peko kruha razveseljevali zakonca in družino. Upam, da jim to ne bo življenjska nuja. Občasno Mojca predlaga izboljšave. Težko ji dopovem, da to ni njena domena. Sedaj mi peka kruha vzame malo časa. Samo da sem doma in da uporabljam časovnik, da ne zamudim postopkov vzhajanja, gnetenja in peke.

Tudi pri peki kruha se držim načela, da vsak človek nekaj ve in da ga je (ne samo zaradi tega) vredno poslušati in se od njega kaj naučiti. Rajši kot berem, vprašam izkušene pekarice, kako to delajo. Nisem je še srečal, ki ne bi kar žarela, ko mi je razlagala, kako peče. In ko ima človek določeno količino znanja, le še dodaja novosti in se tako izpolnjuje. Dobro je imeti kak koristen hobi in si s prijatelji in znanci izmenjevati izkušnje. Seveda to lažje delamo, če imamo ljudi radi in se od njih učimo. Ko jih pa še sprašujemo in poslušamo, je pa sploh zmagovito za odnose. Saj vsi radi povemo, kje smo dobri in kaj nam je dobrega uspelo. Pohvale so nam v spodbudo, neupravičene kritike pa povedo več o tistih, ki kritizirajo, in nič o nas. Zato kritike vzemimo bolj z rezervo, zares pa vzemimo svojo užaljenost, ki se je v nas prebudila.