Praznični prepiri
Zelo težko čakamo praznike, da si odpočijemo, smo vsi skupaj doma, povabimo domače in goste. Pogosto zraven vsega tega pridejo tudi prepiri, pregovarjanja, ki jih v običajnih dnevih ni, ker za to ni časa. Letos smo bili doma dva tedna. Prvi teden smo pospravljali, pekli, kuhali, obiskovali maše, gostili ljudi. Drugi teden smo dobili sneg. Neskončno zimsko veselje, ki smo ga vsi tako težko pričakovali. Zraven tudi nizke temperature in verjamem, da je marsikdo opazoval idilo skozi okno. Zvečer že prigovarjam, pojdimo jutri na Kriško. Janez pravi mraz, veter, nevarnosti, nikamor ne gremo. Vsi skupaj me proglasijo za hiperaktivno, adrenalinsko in »energetično« mati in Janez bo otroke zaščitil. Prosim, pojdimo nekam, sita sem že gospodinjenja. Gremo v idrijski rudnik. V redu, pa v rudnik. Bilo je čudovito sončno jutro. Janez pravi, da je rudnik odprt le ob 10. in ob 15. uri. Za deseto smo prepozni. In že so bili občutki, besede, pomisleki, ki so prinesli slabo voljo in vedno iste vzroke za prepire. No, pa vseeno pojdimo na Kriško, saj ni videti hudega vetra. Na poti proti Gozdu je bila cesta poledenela in naš kombi ni zmogel klanca. Pa smo šli peš od Vetrna do Gozda. Nič ni bilo nevarno, čudovito je bilo, vsi so bili zardeli v obraze in veseli zime, pa se je bilo vseeno treba kar skregati, da smo šli. Nekaj pa je tudi res. Nobene družine z otroki nismo videli, le nekaj starejših moških. Sem torej res preveč zahtevna? Saj je bilo čudovito. Ker si je Matej sposodil denar za žurko, je bil celo pot prijazen. Na koncu je celo rekel hvala, če me ne bi prisilila, ne bi šel. Drug prepir se je dotikal našega žurerja, Mateja. Kar tri velike žurke je imel čez praznike. Vse v vaškem gasilskem domu. Za eno je bil sam zadolžen, ker so praznovali njegov rojstni dan. Saj sem po eni strani vesela, da ostajajo doma na vasi, ne silijo v Kranj, so folkloristi, plešejo, igrajo, pojejo. No, bolje rečeno, se derejo, ker je zjutraj pogosto brez glasu. Ker je bil zadolžen za prostor, ga je moral tudi počistiti. Prvič ni opravil dobro, upravnik ga je povabil nazaj. Drugič smo ga doma čakali, da gremo na sneg. Janez stopi ponj in pogleda, kako je opravil. In če ne bi pogledal, bi bil še enkrat pozvan, naj popravi. Kaj to pomeni, ne znaš pomivati? Kot da doma ne bi imel v rokah metle in cunje. Naj bo sram mene ali otroka? Ne vem, dopovedujem si, da je to otrokovo delo, pa je vendar tudi meni malo nerodno. In pogovori in besede, ki niso bile vse v mirnem tonu. In na koncu sklep, en mesec boš pomival po tleh le ti. Očitno ne znaš še dovolj dobro.
Zagotovo se vsi srečujete s takšnimi in drugačnimi spori, prepiri in pregovarjanji. Enkrat sem nekje slišala, da se partnerji, družine ali skupine med seboj ločijo po tem, kako učinkovito, kvalitetno se znajo kregati, reševati spore. In vedno znova naletiva na iste vzroke za prepir. Oba poznava svoje in partnerjeve šibke točke. Včasih se jih znava ogniti, včasih jih spodbudiva in včasih zagorijo. Eno pa je res, mnogo prej in bolje se znava pogovoriti in rešiti problem. Nekje pa se leta in angažiranost tudi poznajo.