To, fotografiranje v društvu

Eno najuspešnejših ljubiteljskih društev na Gorenjskem je vsekakor FD Janez Puhar iz Kranja. Tudi po zaslugi dolgoletnega predsednika Vasje Doberleta, ki je pred nedavnim prejel najvišje priznanje Fotografske zveze Slovenije Puharjevo nagrado.

Kranj – Ob podelitvi medalj in častnih znakov na 7. bienalni mednarodni razstavi fotografij malega formata Miniature 2014 so v novembru podelili tudi dve Puharjevi nagradi, najvišji priznanji Fotografske zveze Slovenije, in sicer fotografoma Rafaelu Podobniku in Vasji Doberletu, predsedniku FD Janez Puhar Kranj. Slednjemu v prvi vrsti za izjemno uspešno organizacijsko delo na fotografskem področju, saj je bila ob fotografski ustvarjalnosti opažena tudi njegova organizacijska zavzetost, tako v okviru domačega društva, ki ga vodi že trinajst let, kot v mednarodnem sodelovanju.

Ko ste se pred nekaj več kot trinajstimi leti pridružili takrat še Fotoklubu Janez Puhar, ste kmalu zatem tudi zagrizli v 'predsedniško jabolko' vodenja novega društva, ki nadaljuje tradicijo imena slavnega rojaka Puharja …

»Sam sem še kot študent deloval v fotoklubu Planinske zveze Slovenije, kjer me je 'v roke dobil' nestor slovenske fotografije Vlastja Simončič, ki me je dodatno navdušil za fotografiranje. V aktivni delovni dobi je moje delovanje na tem področju nekoliko zamrlo, fotografiral sem bolj za domače potrebe. Ko se je v meni spet vzbudila strast do fotografiranja, sem se prek Marjana Kukca pridružil kranjskim fotografom. Na začetku nas ni bilo niti deset, po ukinitvi kluba in ustanovitvi društva pa so začeli prihajati tudi mlajši fotografi, ponovno je na društvo prišel Janez Marenčič, začela se je doba digitalnih fotografov, v društvu je postajalo vse bolj živahno … Leta 2002 sem potem postal tudi predsednik in se lotil pridobivanja članstva, širitve področja našega delovanja, s tem pa tudi večje prepoznavnosti društva. Seveda sem vsa ta leta deloval na dveh področjih, tako organizacijskem kot na ustvarjalnem, saj sem se udeleževal številnih fotografskih natečajev, posnel sem številne fotografske cikle in veliko tudi razstavljal. Za lasten fotografski napredek pa je zelo koristno sodelovanje v društvu, saj na naših srečanjih, imamo jih vsak torek v prostorih v Tomšičevi ulici, diskutiramo o fotografiji in s sorodno mislečimi ljudmi izmenjujemo fotografske izkušnje, marsikdaj pa se tudi skupaj odpravljamo na teren.«

Kako vam je kot predsedniku vsa ta leta uspelo združevati moči med seboj tako generacijsko kot ustvarjalno različnih članov društva?

»Seveda moraš biti pripravljen za mnoge stvari poskrbeti kar sam, saj gre za ljubiteljsko društvo, kjer vsak deluje in sodeluje pri različnih akcijah v takšni meri, kot se sam odloči. Hkrati pa sem zelo vesel, da so mi v vseh teh letih mnogi pomagali vleči ta voz naprej, tako z idejami kot s sodelovanjem. Sam delujem po principu, da je vsako idejo treba ovrednotiti skozi dva pogleda – koliko energije bo pobrala realizacija ideje in kakšen bo njen končni učinek. Je ideja le nekaj na seznamu ali nam bo dala neko dodatno vrednost. Zato se je treba vselej pravočasno odločati predvsem za dobre ideje.«

Dobrih idej vam v društvu vsekakor ni manjkalo. Uspelo vam je pripraviti številne natečaje z razstavami, na svojo stran privabiti mednarodno zvezo FIAP in predvsem predstavljati kvalitetne domače fotografe …

»Mednarodno fotografsko zvezo (FIAP) sem za pokrovitelja ene naših razstav uspel dobiti že v prvem letu svojega predsedovanja. Takrat je bil katalog nagrajenih del zgolj mali zvežčič. Smo se pa že takrat odločili fotografije razstavljati v okvirjih, kar poleg kvalitetnih del na neki način naredi razstavo. Kasneje smo začeli delati na čim boljšem katalogu, saj je ta naša najboljša promocija na mednarodni sceni.

Definitivno imamo mnogo več razstav kot v preteklosti. Letno jih organiziramo najmanj pet, bodisi naših članov bodisi gostujočih avtorjev. Letos, ko smo praznovali 200-letnico rojstva Janeza Puharja, je bilo razstav bistveno več. Pri razstavi Miniature nam je uspelo k sodelovanju pridobiti FIAP, prav tako bienalno iz sedemdesetih let nadaljujemo tradicijo razstav Pokrajine, organizirali smo dva Cyber ex-tempora in pri tem od mednarodne zveze prav tako pridobil patronat. Pred dvema latoma je naše društvo praznovalo 100-letnico delovanja in FD Janez Puhar je ob tem prejelo tudi nagrado Mestne občine Kranj.«

Ko omenjate Janeza Puharja, po katerem društvo nosi ime, velja dodati, da se še posebno zavzemate za njegovo prepoznavnost v tujini. V letošnjem letu ste sodelovali tudi pri pripravi in v akcijah Puharjevega leta. Vam je Puharja uspelo 'prodati' tudi kolegom fotografom v tujini?

»Ko smo začeli organizirati mednarodne razstave in v Kranj vabiti mednarodno uveljavljene fotografe, sem kot prvo videl potrebo, da začnemo Puharja tudi bolj konkretno promovirati po svetu. V vsakem katalogu z mednarodno udeležbo avtorjev in nagrajencev smo dopisali, kdo je bil Janez Puhar in kakšen je njegov pomen v zgodovini fotografije. Predlani smo organizirali Puharjeve dneve, imeli smo razstave in projekcije uglednih tujih avtorjev, izdali smo obsežen katalog in če ne drugega, smo tujino vsaj nekoliko bolj izobrazili o Puharju. Letos nam je uspelo, da so tudi že na nekaj tujih razstavah pod pokroviteljstvom FIAP za najboljši fotografski portret podelili nagrado, ki se imenuje po našem Puharju. Nekaj Puharjevih nagrad smo podelili tudi že mi. Hkrati pa smo društvene barve zastopali v Zagrebu, Banjaluki, Pragi, Königsbrunu, La Ciotatu …«

Koliko fotografov vas trenutno deluje v FD Janez Puhar?

»Okrog petdeset, zares aktivnih je nekaj manj. Na potujoči razstavi, ki je potovala po krajih, kjer je deloval Janez Puhar, nas je sodelovalo šestintrideset avtorjev.«

Vam je organizacijsko delo v društvu vzelo tudi marsikakšen 'fotografski dan'?

»Vsekakor. Verjemite mi, da bi včasih mnogo raje fotografiral, kot pa se ukvarjal z organiziranjem razstav, pripravo katalogov, pogovori z našo in mednarodno zvezo. Redkeje grem na teren namensko fotografirat, imam pa skoraj vedno s seboj fotografski aparat. Lahko bi rekel, da fotografiram na zalogo, predvsem pa takrat, ko me kaj zelo navduši. Res pa je, da je bila v zadnjem času fotografija zaradi organizacijskega dela v drugem planu. Kljub temu pa mi je uspelo ustvariti dobro serijo Avtorefleksi, za katero sem pri FIAP dobil tudi mojstrski naslov.«

Omenili ste mi, da razmišljate, da bi se spet bolj posvetili fotografiji …

»Po trinajstih letih se človek nekoliko iztroši. V društvu se je zamenjala tudi generacija. Mlajši razmišljajo drugače. Počasi, na mehak način, bom počasi izpregel in dal priložnost drugim. Seveda pa bo moj naslednik imel močno podporo v meni in mojih izkuš­njah.«