Sto dni vlade in uspešni dialogi

Ko je premier Miro Cerar ocenjeval prvih 100 dni delovanja svoje vlade, je poudaril predvsem to, da ji je uspelo stabilizirati politični prostor ter z normalno politično kulturo vzpostaviti več dialoga v družbi. Novinarjem je zagotovil še, da koalicija deluje povezano in enotno.

Vladi je res treba priznati, da je vzpostavila dialog, kakršnega doslej v slovenski politiki nismo poznali. Ravno v dneh, ko se je premier hvalil z uspehi, so se na skupnem protestnem shodu proti okoljskim dajatvam in s tem proti vladi zbrali slovenski sindikati in predstav­niki gospodarstva. Okrog 300 protestnikov je od vlade zahtevalo, naj umakne predlog dveh uredb, s katerima bi obremenila energetsko pozitivna podjetja. Ne le v slovenski zgodovini, tudi v zgodovini nasploh sožitja sindikatov in gospodarstva niso ravno običaj, zato bi se vlada lahko nad tem resno zamislila.

Miro Cerar meni, da njegova stranka tako hudo izgublja nekdanjo podporo predvsem zato, ker vlada sprejema nujne, a nepriljubljene ukrepe. Mediji na drugi strani pišejo drugače. Po teh tolmačenjih naj bi bili ljudje naveličani predvsem tega, da se ne zgodi nič otipljivega. Spomnimo se, koliko časa se je vlada sploh sestavljala in nato kar čez noč izgubljala komaj postavljene kadre, saj se je izkazalo, da so tudi v tej oblasti svojo priložnost zaslutili ljudje, ki jim etika ni ravno blizu, čeprav je Miro Cerar ves čas poudarjal prav njo.

Premier se sicer hvali z vzpostavljenim dialogom v družbi, a tega na zunaj ni ravno videti. Slovenija še naprej ostaja politično globoko razklana, kopja pa se v glavnem lomijo na imenu Janeza Janše. Najpomembnejši slovenski pravniki so se spremenili v dnev­nopolitične komentatorje njegovega statusa, ki ima v ozadju globoko politične korenine. Pravna država že dolgo ni bila na tako resni preizkušnji, kot je v časih Cerarjeve vlade. Odgovornost politikov na oblasti pa je toliko večja, ker v parlamentu sedi, kot je bilo že večkrat povedano, največje število pravnikov doslej. Glede na že sedaj tako zelo različna stališča je mogoče domnevati, da bo v primeru Janše končna rešitev problema vendarle politična, kar za družbo niti slučajno ne bo dobro. Ne pozabimo na to, koliko časa politika izkorišča domobranske in partizanske poglede na našo udeležbo v drugi svetovni vojni, kjer nove generacije že ne vedo več, kdo je v njej resnično zmagal.

Ali je torej možno, da nam leto, v katerega smo pravkar vstopili, prinaša podobno dilemo? Nekdanjo revolucijo in svetovno vojno počasi zamenjuje slovenska osamosvojitev. Zbeganost mladih bo vse večja, če je kar nekaj tedaj ključnih ljudi v sodnih postopkih. V času sovjetske revolucije je veljal rek, da »revolucija žre svoje otroke«. Se zdaj nekaj podobnega dogaja z osamosvojitvijo? Risanje črte med za­slugami za osamosvojitev in med zlorabo pozicij oziroma oblasti bo v naslednjem obdobju težka, a nujna naloga naše družbe. Ampak prej ko jo bomo postavili, lažja bo prihodnost.