Šla bova na pot s predstavo Junakova pot …

Improvizatorja, stand up komika, organizatorja in še marsikaj drugega, Gorenjca Sašo Stare in Rok Bohinc sta ob kavi sproščeno odgovarjala na vprašanja o improvizacijskem gledališču in njunem najnovejšem skupnem projektu Junakova pot.

Kdaj sta se prvič soočila z improvizacijskim gledališčem?

Sašo: »Začela sva deset let nazaj, na gimnaziji, na ŠILU, v šolski impro ligi. Najin mentor je bil Boštjan Gorenc - Pižama. Danes sva tudi sama mentorja na srednjih šolah. Meni so 'tamali the best'. Z njimi grem čez neke osnove, ki jih mi, ki nastopamo, včasih malo pozabimo in jih potem malo obnovim ali kakšno stvar tudi na novo dojamem.«

Kaj je improvizacijsko gledališče in kaj impro liga?

Sašo: »Nekaj let nazaj smo malo bolj resno s tem začeli. Naredili smo društvo KUD Kiks, s katerim delamo redne predstave po Kranju in okolici. Z malo sreče so nas bralci že videli, če ne, nas pa še bodo. Tu sem vodja jaz, Rok pa je vodja ljubljanske Impro lige, tako da imava nad improviziranjem monopol (smeh).«

Rok: »Pri improvizacijskem gledališču gre za gledališko predstavo, kjer gledalci sooblikujejo predstavo s svojimi predlogi. Predstava poteka pred njihovimi očmi, mi nimamo scenarijev in kostumov, predstava je spontana in ni zrežirana. Improvizatorji uporabljamo sami sebe, svoje glasove in pantomimo. Impro liga pa je tekmovanje v improvizacijskem gledališču in deluje na državni ravni.«

Kdaj se je porodila ideja o projektu Junakova pot?

Rok: »Junakova pot predstavlja nekakšen koncept predstave. Koncepti, formati, se razlikujejo po dolžinah. V impro ligi tekmujemo v triminutnih disciplinah in imamo določene omejitve, recimo cel prizor moramo odigrati v rimah. Pri srednjih ali daljših formatih je lahko celotna zadeva posvečena enemu filmu ali enemu filmskemu žanru. Recimo, da bi igrali film Titanik v žanru pravljice. Improvizatorji si izmišljujemo različne formate, ogrodja, vsebina pa je tista, ki jo improviziramo in je pred predstavo nepredvidena.«

Sašo: »Midva se ukvarjava z improvizacijsko teorijo, idejami o komediji, umetnosti. Ena izmed bolj fascinantnih stvari je za naju ideja monomita. Obstaja ena unikatna ideja, kaj zgodba je, je zgodba, ki združuje vse naše zgodbe. Pri tem obstaja dvanajst korakov, ki jo je nek avtor imenoval Pot junakov. Nama se je to zdelo zanimivo. Začela sva se poigravati z idejo, kaj je junak, kaj nam pomeni junaštvo, poskusila sva v nekem komičnem svetu pokazati, kaj to je. V kranjski knjižnici sva že uprizorila prvo predstavo, ki je bila bolj eksperimentalne narave, saj sva želela videti, kako se bo zadeva obnesla.«

Rok: »Druga predstava je bila v soboto v Ljubljani in za to predstavo sva že malo bolj ozko zastavila. Sproti bova zadevo pilila. V začetku prihodnjega leta pa vse do aprila bova s predstavo delala turnejo po državi: potovala s predstavo Junakova pot.«

Sašo: »Šla bova na pot s predstavo Junakova pot ...«

Rok: »To je zdaj Sašo tako povedal, ampak idejo za to rimo sem dal pa jaz (smeh).«

Ali to, da sta dobra prijatelja, pozitivno vpliva na vajino igranje?

Sašo: »Teoretično greš lahko na oder s komerkoli in delaš predstavo. Če si dovolj izkušen, se to da. Zato, ker se poznava, sva bolj uigrana, se ujameva, imava nek način igranja in sodelovanja, kar je po moje dobro za gledati. Ker pri nama lahko čutiš to toplino ...«

Rok: »Ja, Sašo (krohot). Predvsem je dobro, ker lahko določene stvari pričakuješ od soigralca. So neki vzorci, po katerih igrava, oba pa bi se lahko ujela tudi z drugim improvizatorjem, ki bi razmišljal na tem nivoju. Gre pa za asociacije, ki delujejo podobno.« Sašo: »Asociacije so osnova improvizacije. Je pomembno, da se poznava, saj predstava zaživi na drugem nivoju.«

Kaj je vajin najboljši impro-spomin?

Rok: »Lansko leto sva prvič prvič igrala sama. Načeloma so v ekipi trije, štirje ljudje, pri dveh igralcih pa se lahko zaneseš le na sebe in še na enega – to je ogromna odgovornost. Igrala sva predstavo 1001 zgodba. Ideja predstave je bila, da so gledalci povedali, kdaj imajo dovolj gledanja, da so sami povedali, kdaj naj končava. Zgodilo se je po dveh urah in štiridesetih minutah, čeprav so gledalci želeli še, vendar smo morali končati.«

Sašo: »Drugi dober spomin je s festivala Spopad generacij iz Kranja. Bil je zadnji dan, naredili smo dobro predstavo, uživali smo že v koncertu, ki je sledil, ko nama je kolega, ki je delal na blagajni, povedal, da je prišlo največje število gledalcev do takrat, bilo jih je skoraj sedemsto. To je bil res vrhunec večera po že tako dobrem večeru.«

Rok: »Ja, to je bil najin 'Moby-Dick': metafora za velik uspeh, za katerega si dolgo prizadevaš, a se ti vedno malo izmika. Nama je takrat to zagotovo uspelo.«

Kaj počneta, ko ne improvizirata, in kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Sašo: »Kadar ne improvizirava, delava stand up, piševa scenarije, šale za Vid in Pero šov, za Slovenija ima talent. Z Vidom Valičem smo skupaj naredili tudi video Pejte volt.«

Rok: »Jaz berem, gledam filme in serije, pa še faks delam zraven, poskušam se vsak dan vsaj malo učiti. Študiram sociologijo in primerjalno književnost in moj cilj za prihodnje leto je zaključek faksa in še naprej delanje dobrih predstav. Sicer pa bralcem sporočam, naj veliko berejo različne stvari in se veliko smejejo.«

Sašo: »Jaz še oblikujem zraven – študiram grafično oblikovanje. Bralcem želim, da naj imajo v glavi, da si sami ustvarjajo svojo srečo. Želim jim tudi, da ne padajo na 'klasično nezadovoljstvo' in da se zabavajo. Če jim to ne uspe samim, naj pa pridejo na kakšno našo predstavo.«