Podjetnost
Pravijo, da je podjetnost tista žilica, ki jo imamo ali pa ne. Zagotovo se je veliko lahko priučimo, če imamo možnost. Možnosti dobimo v okoljih, kjer se nahajamo: v šoli, družini, klubih, društvih, na potovanjih … Povsod, če smo tako naravnani in imamo za to odprte oči, ali nikjer, če nam ves čas govorijo: ni dela, ni služb. V šoli imamo letos projekt Vrata odpiram sam. Dijaki bodo izdelali projektno nalogo, v katero bodo vključili tudi podjetniški vidik – kdo bi to potreboval, koliko bo stalo? Deležni smo podpore podjetnikov, izobraževanj, poslušamo uspešne zgodbe posameznikov, njihovih začetkov, vzponov in padcev. Nisem vedela, da je toliko podjetnikov pripravljenih mentoritati, pomagati začetnikom na njihovi poti. V glavo si vtepemo izdelek ali storitev, ki bi ga radi prodali na trgu. Veliko časa porabimo v laboratorijih in delavnicah, da izdelek naredimo, potem pa na trgu za to ni zanimanja. Tega nihče ne potrebuje. Predavatelji nam razlagajo: sanjajte o kupcih, o njihovih potrebah, raziskujte njihove navade. Izpolnjujte jim želje. Izdelek je premalo, izmislite si zgodbo, celotno ponudbo. In seveda poskrbite, da boste v nečem drugačni od drugih. Moji dijaki se ukvarjajo s čebelarjenjem. Danes je čebel vedno manj, čabelarjev vedno več, na srečo so vedno mlajši. Letine so slabe, medu je manj, zavedanje o pomenu čebel za celotno ravnovesje v naravi je ogromno. Torej ni tako težka ali hudo inovativna ideja, kako bi čebelar ponudil poleg prodaje čebeljih izdelkov tudi ogled panja, si uredil medonosni vrt, kjer bi lahko spoznavali rastline, izdelovali sveče, panjske končnice, pekli medenjake, vlivali medeno milo, vazelin ... Namesto umetnih cepiv proti alergiji bi lahko preizkusili preprost pripravek, ki ga lahko naredi vsak sam. Poslužili bi se apiterapije in medene masaže. Izvedeli bi še več o čebelarjenju in ohranjanju kulturne dediščine in se podali na sprehod po čebelarski učni poti v bližini takšnega čebelnjaka. To je njihova podjetniška ideja. Podjetnik mentor kritično pogleda idejo, dijakom zastavi provokativna vprašanja, o katerih razmišljajo. Dijaki se bodo lahko veliko naučili, spoznali nove ljudi, pridobili veščine in spretnosti. Učijo se z lastnimi izkušnjami in navdušeni so.
Tri mesece pred oddajo namere o vpisu na fakulteto mnogi mladi sploh ne vedo, kam bi šli. Sprašujem jih, kako moreš reči čisto ničesar ne vem o tem, kaj bi delal. Gotovo si razmišljal, kaj bi počel v življenju ... Ja, rad bi imel veliko denarja, lepo, čisto delo, dober avto. Kaj te veseli? Ne vem, samo da bo dober denar, je najpogostejši odgovor. Gotovo sem jaz že malo starejša, ko jim govorim, da denar ni vse, da je najlepše, če opravljaš delo, ob katerem si lahko samostojen, ustvarjalen, inovativen.
Pa si upamo sanjati o službi ali poklicu kar tako, ker me to veseli? Ključna vprašanja za mlade so: v čem pa sploh sem dober, kdo sem jaz, kaj rad počnem, kaj znam? Ali je kakšna stvar, za katero mi gori srce, sem pripravljen garati, delati in o njej sanjati? Mnogim do 18. leta starosti za eno samo stvar v življenju še ni gorelo srce, da bi rekli: to je to. To bi rad počel. Torej, raziskujmo sebe, to je pomembnejše od samih petic in pohval v šoli.