Kako graditi malo hidroelektrarno

Željan ustvarjati in izgrajevati našo lepo domovino sem se Kranjski Janez odločil zgraditi še eno malo hidroelektrarno (MHE). In sem hodil po »dolincah in ravnincah« in našel primerno lokacijo za postavitev MHE (male hidroelektrarne). Po zakonih fizike bi v izbrani lokaciji lahko postavil elektrarno moči ok. 0,25 MW = 250 kW, ki bi vso proizvedeno električno energijo oddajala v javno omrežje – letno ok. 1,5 mio kWh.

Saj je usmeritev naše domovine v spodbujanje pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov zapisana na uradnih – državnih dokumentih, ki so usklajeni z evropsko usmeritvijo.

Električne energije v Sloveniji še vedno več porabimo, kot jo sami proizvedemo. Pri nadziranju uporabe osnovnih virov okoljskega in energetskega potenciala sodeluje več ministrstev – oziroma strokovnjaki iz posameznih ministrskih področij. Imamo načrt upravljanja z vodami, imamo energetski zakon, spreminjamo zakon o graditvi objektov (da se lahko legalizirajo črne gradnje) in še kopico inštitutov, ki skrbijo za zdrav razvoj dežele in ohranjanje naravnih virov.

Ta velika množica strokovnjakov piše zakone (in odloke), ki so močno prirejeni za določene investitorje. In tako se je z odlokom v energetskem zakonu zapisalo, da se lahko MHE zgradi, le če ima vodotok prispevno površino večjo od 10 km2 in če je vrednost srednjega malega pretoka v profilu predvidenega odvzema vode večja ali enaka 0,08 m3/s. To merilo pri izdaji dovoljenja za gradnjo male hidroelektrarne velja do konca leta 2015. Tipičen administrativen ukrep, ki onemogoča izgradnjo MHE, saj nikjer ni definirana lega te prispevne površine. Pri enaki pretočni količini vode skozi turbino se v gorskem področju lahko postavi elektrarna moči ok. 350 kW; če pa je to ravninski del, se lahko postavi le generator moči ok. 20 kW. Je ta malenkostna razlika zanemarljiva!? Komu je namenjena ta omejitev?

Da se MHE prilagaja razpoložljivemu dotoku vode in dopustnemu odvzemu, da so popolnoma avtomatizirane, da se voda ne onesnaži niti ne ogreje (razen pri NUK – nuklearni elektrarni Krško, kjer se Sava izjemoma lahko ogreje za nekaj stopinj Celzija – ampak to je v nacionalnem interesu), da se je nič ne izgubi – saj se vsa vrne v strugo vodotoka, je očitno nekaterim strokovnjakom nepomembno. Tako v NUV (načrt upravljanja z vodami) celo prikazujejo vodo, ki gre skozi MHE, kot odvzem vode iz vodotoka!

Ta učinkovit odlok je v zadnjih letih povsem zavrl izgradnjo MHE. Saj se administrativni visoko strokovni delavci na ministrstvih morajo držati predpisov in tako dovoljenja za gradnjo MHE ne smejo izdati, ker nista 100-odstotno izpolnjena pogoja F >= 10 km2; sQnp>= 0,08 m3/s. Dokument Načrt upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja za obdobje 2009–2015, dostopen na elektronskem omrežju, ima na strani 291 v projekciji zaključni stavek: Cilj Republike Slovenije je med drugim do leta 2020 povečati delež obnovljivih virov energije v skupni rabi na 25-odstotni delež. Delež obnovljivih virov energije v skupni energiji je leta 2007 znašal 10 odstotkov. Gradnja velikih HE je med ekonomsko najbolj upravičenimi možnostmi za doseganje zastavljenih ciljev.

Lepo je v naši domovini. Ni da bi Kranjski Janezek gradil MHE. Kot zanimivost: v Švici je delež električne energije, ki jo v omrežje oddajajo MHE, skoraj 9-odstoten, v Sloveniji je ta potencial ocenjen na 3 odstotke, dejansko pa je zgrajenih MHE le za ok. 0,3 odstotka možnega potenciala. V EU je po posameznih deželah potencial na področju MHE kar močno izkoriščen. V naši deželi pa imamo dobre zakone, dopolnjene z odloki, ki ščitijo vodne vire in ne dopuščajo gradnje MHE. Da je velika množica mini elektrarn ustavljenih – to je povsem upravičeno, saj nekoga motijo.

Hkrati ni skrivnost, da je v veliki sosednji državi delež električne energije iz fotovoltaičnih sistemov, vetrnih elektrarn in HE – vključno z MHE – zadosten za dnevno pokrivanje vseh potreb po električni energiji v tej državi. Tako je ob primernih pogojih – sončni dnevi in veter – že kar velik problem, kdo lahko v omrežje oddaja električno energijo, komu se plačuje in kdo naj plača, da se lahko vklopi v elektroenergetski sistem. Tako niso povsem odvisni od uvoza energentov (zemeljski plin in nafta). Zagotovo niso znali planirati, saj so očitno presegli 25-odstotni delež pridobljene električne energije iz obnovljivih virov. Zato so že spremenili usmeritev, postavili so si nov cilj: vsaj 27 odstotkov energije v deželi naj bo iz obnovljivih virov.

Pri bližnjih sosedih v Italiji in Avstriji imajo očitno povsem napačne predstave o graditvi MHE. Saj jih letno zgradijo od 50 do 60 v vsaki deželi. V naši deželi je število prstov na eni roki zadostno za preštevanje zgrajenih MHE v obdobju kolikih let.

Jereb Janez, univ. dipl. inž. str.