Križi so s križem, ko že zaboli

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Naklo / torek, 16. december 2014 / 10:47

"Delovna terapija ni namenjena samo rehabilitaciji, prepričana sem, da bi se mnogo več morala izvajati tudi med zdravo populacijo, ker bi s tem delovali preventivno pred poškodbami na delovnem mestu in drugimi (pre)obremenitvami," je povedala Nastja Gradišar, delovna terapevtka iz Naklega. Eden njenih nasvetov je: "Kadar imate težave z bolečinami v križu in vam svetujejo plavanje, nikar ne plavajte žabice, ampak hrbtno. Edino v tem primeru so hrbtne mišice in vretenca v pravilnem položaju."

Kot terapevt moraš biti v dobri fizični in psihični kondiciji, je prepričana Nastja Gradišar, ki ima kljub svoji mladosti že kar nekaj izkušenj, precej tudi s športniki; sodeluje s slovensko mladinsko skakalno reprezentanco in s skakalci ameriške ekipe A, perspektivnimi igralci tenisa in atleti, v tržiški Sokolnici pa vodi Zdravo vadbo za boljše počutje (za vsakogar). "Delovna terapija je stroka, ki izvaja rehabilitacijo prek aktivnosti, ki jih delovni terapevti prilagodimo vsaki osebi posebej, glede na njene omejitve, disfunkcije. Pogosto nas delovne terapevte zamenjujejo s fizioterapevti. Naj povem razliko na konkretnem primeru: fizioterapevt bo poškodovancu, ki so mu amputirali ud, predpisal vaje, s katerimi bo povečal obseg gibljivosti, moči in vzdržljivosti mišic okrog amputiranega uda, delovni terapevt pa ga bo naučil, kako naj samostojno poskrbi zase, kako naj varno izvaja vsakodnevne aktivnosti in mu s tem omogoči, da se bo sčasoma lahko vrnil v šolo, na delovno mesto. Oseba v času izvedbe aktivnosti prav tako napreduje v gibljivosti, moči in vzdržljivosti, vendar je njena pozornost usmerjena v uspešno izvedbo aktivnosti. Posledično se z uspešno izvedbo vsakodnevnih aktivnosti povečuje tudi samozavest posameznika, ki se tako lažje vključi v družbo."

Sogovornica je prepričana, da bi se delovna terapija morala izvajati tudi med zdravo populacijo, ker bi s tem delovali preventivno pred poškodbami na delovnem mestu in drugimi (pre)obremenitvami, ki imajo za posledico bolečine v križu, vratu, glavobole ... Nasploh so bolečine v križu pogoste, ljudje pa razne diagnoze iščejo kar po forumih, ne gredo niti do zdravnika ali pa jemljejo tablete, ki samo zamaskirajo bolečino, vzroka težav pa ne odpravijo. "Pri rekreativnih športnikih npr. opažam, da so pogosto osredotočeni izključno na eno aktivnost, npr. pri teku tekači pogosto pozabijo na obvezne raztezne vaje, t. i. "strečing", ne poskrbijo za stabilizacijo trupa, gležnja in kolka, kar je ključno pri tekačih, da ne pride do poškodb kolena, gležnja, do bolečin v križu, preobremenitvenih sindromov v stopalih, vnetij ahilove tetive in kolenskih vezi. In ko nastane neka na videz malenkostna poškodba, človek avtomatično začne izvajati kompenzatorne gibe, namešča se v položaje, v katerih ne čuti te bolečine. Ti so največkrat neustrezni in samo še povečujejo poškodbo," je izpostavila Nastja Gradišar. Še en primer iz njene prakse: pogosto ugotovi nesorazmerje med razvitostjo prednjih in zadnjih mišic telesa, kar je zelo dobro izraženo pri ljudeh, ki obiskujejo fitnes, saj imajo zelo močne trebušne mišice, pozabijo oziroma premalo pa krepijo hrbet. "Mnogi med njimi namreč ne vedo, da imamo prednje trebušne mišice že tako "skrajšane" zaradi sedečega dela za računalnikom in bi bilo koristneje krepiti zadnji ledveni del, trebušne mišice pa raztegovati." Nastja svetuje tudi rekreativnim športnikom, ne samo vrhunskim, da krepilne in raztezne vaje izvajajo v mirnem okolju, da lahko nadzorujejo gib, skratka začutijo, kaj se v času določene vaje, aktivnosti dogaja. "S tem je vzpostavljen nadzor, ki ga je danes na splošno premalo, ker preveč hitimo," je dodala.

Poleg terapije še masaža

Nastja Gradišar je že v času šolanja za delovno terapevtko dodatno obiskovala tečaje masaže, nevro-mišične tapinge. Tudi je sama športnica, dvanajst let je trenirala tek na smučeh in hitrostno rolanje in še vedno je športno aktivna, zato toliko bolje razume delovanje, mišljenje vrhunskih in rekreativnih športnikov. "Vse dodatno znanje, ki sem ga pridobila, sem povezala v svoje delo in še vedno se strokovno izobražujem in spremljam novosti. To mi daje izjemen občutek, kje je mišica napeta, kdaj se sprosti, na kakšen način moram dovajati pritisk. Ne izvajam masaže na način, da bi človek k meni prišel in šel, ampak se na začetku pogovoriva, po masaži tudi povem, na kakšen način naj določene aktivnosti izvaja, da se težave v nadaljevanju preprečijo ali vsaj omejijo," je pojasnila in dodala: "Tudi sama delovna terapija je zelo široka stroka; nekateri se dobro znajdemo na področju mišičja, skeleta, drugi delajo večinoma nevrološke obravnave, npr. osebam po možganski kapi, poškodbah glave, tretja skupina delovnih terapevtov pa deluje na področju duševnega zdravja."

Vedno pa je tako, kot sklene sogovornica: "Vsak človek sam ustvarja svojo srečo in, kot vedno pravim, če ti karkoli v življenju ni všeč, zamenjaj. Vsak trenutek imaš možnost, da zamenjaš scenarista v svoji glavi, začneš razmišljati pozitivno in začneš pisati zgodbe s srečnim koncem. Kolikokrat potem bolečine "čudežno" izzvenijo ... Ko človek pride skozi vrata v moji "sobici" v Naklem, ga zelo hitro začutim, ali je pod stresom, jezen ali pa je poln energije. Ne glede na to sem vedno odprta za to, da steče med nama prava energija. Uživam v svojem delu, ga ni človeka, ki bi me utrudil."