Tedaj dramatično, zdaj prozaično

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. december 2014 / 12:49

Četrt stoletja je že od let, v katerih smo se Slovenci osamosvojili in ustvarili svojo lastno državo. Glavna akterja tega dogajanja sta bila Odbor za varstvo človekovih pravic in Demos. In kaj lahko na tisto veliko obdobje porečemo danes?

»Hegel pripominja ne­kje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.« Na ta znameniti Marxov stavek sem se spomnil, ko sem se v dneh po Glasovi preji spominjal, o čem smo besedovali in kako. Tisto, kar se je v Sloveniji dogajalo v letih 1988–1991, sicer ni bilo tragedija, tudi končalo se k sreči ni tako, a imelo je poteze tiste veličine, ki navadno zaznamujejo tragedije v primerjavi s farsami. In to, kar doživljamo zdaj, ni kakršnakoli farsa, a žal je ena velika žaloigra. Z besedami bi se lahko poigrali tudi drugače in bi rekli, da je bilo dogajanje onih let poetično, zdajšnje pa je prozaično. Osamosvojitev Slovenije je bila poezija, njeno sedanje umiranje na obroke je le še razvlečena proza.

Nekoč združeval, zdaj razdvaja

Če bi me vprašali, kateri je iniciacijski dogodek slovenske osamosvojitve, bi odgovoril brez pomislekov: to je aretacija Janeza Janše – JJ, 31. maja 1988. Ta je sprožila proces, v katerem se je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, ta pa se je najprej zavzemal za to, da bi se četverici JBTZ sodilo pred civilnim sodiščem v slovenskem jeziku in da bi se ta lahko branila s prostosti. Dejavnost Odbora je v nadaljevanju prerasla v ustanavljanje prvih političnih strank, te pa so se pred četrt stoletja, 4. decembra 1989, povezale v Demos. Lahko bi rekli, da se je v Odboru, v katerega je s podpisi pristopilo več kot 110.000 ljudi, zgodilo ljudstvo. Temu pa se v stari grščini reče »demos«. Demos, pisan z veliko začetnico, pa je kratica, pomeni Demokratično opozicijo Slovenije. Demos je šel 8. aprila 1990 na volitve, na njih zmagal in sestavil vlado, ki je vodila osamosvojitev Slovenije, ta pa je največji dosežek tistih let. To je na kratko povzeta zgodba Odbora in Demosa, o kateri smo razpredali na 117. Glasovi preji v Gorenjskem muzeju v Kranju.

Dogajanje osamosvojitve Slovenije se seveda ni začelo šele z aretacijo JJ, dobilo pa je z njo nov pospešek in preskočilo iz različnih kvantitet v novo kvaliteto.

JJ je bil pred četrt stoletja oseba, ki nas je združevala. Pa ne zato, ker bil več kot sto tisoč podpisnikom tako simpatičen. Ljudstvo je proti aretacijam in proti procesu JBTZ spontano protestiralo, v protestih je izpovedalo, da je dovolj prakse starega režima, ki je ljudi zapiral in jih obsojal že zato, če so kaj narobe rekli ali zapisali. – Četrt stoletja (natančneje: 26 let) pozneje je JJ spet v zaporu, tokrat pravnomočno obsojen pred sodiščem RS. In pred sodišči države, ki sta jo v največji meri soustvarila Odbor in Demos, nekateri spet protestirajo. A ti protestniki ne predstavljajo ljudstva kot celote, to je le ožji krog pristašev JJ in njegove stranke SDS. Ta pa je na volitvah 2014 dobila dobrih 20 odstotkov glasov. Pristop v Odbor je sicer podpisala le dobra desetina tedanjih državljanov, a lahko bi rekli, da nas je zastopal več kot polovico. Danes pa JJ podpira le še petina državljanov. Podpora zadevi, ki jo je JJ poosebljal pred četrt stoletja – demokratizaciji slovenske družbe – je bila večinska. Zdaj je podpora JJ kot »političnemu zaporniku« ali »politiku v zaporu« le še manjšinska. Dogajanje pred četrt stoletja je imelo poteze tragične veličine, v njem je bilo nekaj poetičnega, zdaj je melodramatično in prozaično.

»Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine …«

Z gornjim odstavkom je Marx v svojem značilnem slogu nadaljeval v začetku citirana stavka, v prvem poglavju spisa Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta (1852). Marxove stavke bi lahko uporabili tudi za oznako sedanjih prizadevanj pristašev JJ. Lahko bi rekli, da zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem jeziku uprizorili nov prizor slovenske zgodovine. A tudi če bodo najvišja sodišča priznala morebitno zmoto nižjih, to ne bo spremenilo dejstva, da se v protestih 2014 v primerjavi s tistimi iz 1988 izraža le še manjšina ljudstva (»demosa«). JJ ni več simbol, ki državljane združuje, zdaj nas predvsem ločuje.

Še pomnite, tovariši?

Na Glasovo prejo o Demosu je prišlo veliko gorenjskih akterjev Demosa. In ob koncu Preje so se mnogi oglasili in zavzeto izpovedovali, kako doživljajo današnji čas v primerjavi s tedanjim, izvirnim. Tudi v njihovih nastopih je bilo očitno Marxovo razlikovanje – da so pred četrt stoletja nastopali v drami, zdaj pa so njihove pripovedi le še prozaične. Najbolj značilna je bila tale ugotovitev enega izmed njih: da je bila največja »zmota« tistega časa v tem, da Jože Pučnik ni bil izvoljen za predsednika države. To pa zato, ker naj bi njegovi nasprotniki med ljudstvo zanesli govorice, da ima drobne in zlobne oči, da sploh ne hodi k maši, da je celo ateist … Kučanov marketing pa je svojega varovanca prikazoval tako, da se je videlo, kako so oči tega bivšega komunista široke in modre, njihov imetnik pa zelo rad je potico! In tako se je zgodilo, da so šle nune v samostanu v Repnjah pri Vodicah, pripadnice enega najstrožjih ženskih redov, volit in volile Kučana! So se zmotile? Danes se gotovo ne bi, a danes so drugi časi, ki terjajo novih rešitev, te pa morajo poiskati novi ljudje. Takšno je moje skromno mnenje.