Decembrske želje

Želje mojih družinskih članov v zadnjem mesecu leta so bile približno takšne, kot sem pričakoval. Razen ene, ki mi je podrla sistem dela. Otroci so napisali, kaj si želijo: da me boš peljal v avtosalon (verjetno bo to Ferrari v Ljubljani), da bom šel s teboj k vulkanizerju, ko boš menjal gume, da bom lahko na silvestrovo malo dlje zunaj (to ni napisal najmlajši), da se boš učil z mano, da mi boš v decembru postiljal posteljo in mi pripravil zajtrk, da se boš z mano učil angleščino in da bom lahko več vozila avto (po stranskih cestah seveda), dvakrat ne boš težil za gledanje televizije malo dlje, da me boš peljal v kino, od 20. do 31. decembra nam ne boš težil, kdaj moramo iti spat, enkrat me boš peljal k enemu prijatelju ter da bova skupaj brala. Pri mlajših dveh je očitno, da si želita več bližine in časa, najstniki to težko priznajo, čeprav potrebujejo isto, da bodo lažje prebrodili težavna leta, hkrati pa si želijo več svobode. Normalno. Starši pa iščemo ravnotežje med tem.

No, presenetila me je pa jasno izražena želja moje žene. Ona si želi na Islandijo. To mi je že večkrat povedala. Čeprav oba veva, da se občasno v onih gejzirjih kdo skuha in tako zaključi življenje, ona ne odneha in pravi, da je to to. Kolikor sem privarčeval pri otrocih, bom še mnogo več zapravil pri ženi!!!! Čeprav sem ji že obljubil to Islandijo, pravi, da mi ne verjame, dokler ne bova tam (to nezaupanje sicer malo boli). Moja obljuba bo imela časovni zamik. Ko se nabere dovolj viška denarja, bom to moral uresničiti. In bom z veseljem to naredil, saj ji veliko dolgujem. V 20 letih skupnega življenja se je nabralo mnogo več lepega kot hudega. Hudo je pa kar priletelo v našo družino, brez mojega/najinega/našega naročila, in pripomoglo, da sem/sva/smo postali trdnejši, modrejši in boljši ljudje. Ko se vrneva, vam napišem, če se je splačalo iti pogledat to vesoljsko pokrajino brez gozda in polno vulkanov, slapov in gejzirjev.

To so preproste želje (razen zadnje!!), ki nič ne stanejo, zahtevajo le moj čas in/ali dogovor z našimi mladinci oz. z ljudmi, ki jih imamo radi. In takšne želje si lahko izmenjamo med seboj ne le v decembru. To lahko počnemo bolj pogosto. Pravzaprav ni razloga in nas nihče ne ovira, da se ne presenečamo večkrat. Medsebojno in obojestransko seveda, tako je zadovoljstvo večje. Ob dnevnem hitenju, vseh opravilih, ki jih imamo in ko ne slišimo drug drugega, je vedenje, da je nekdo pripravljen storiti nekaj dobrega zame, po mojem okusu, zelo blagodejno in dobrodošlo. Najbolje in najlepše je, če so to moji najbližji. Nikdar pa ne smemo pozabiti, da moramo najprej dajati in delati dobro, da lahko pričakujemo in sprejemamo darila. Ko pa nam sočlovek stori dobro, se tega ne branimo sprejeti.

No, dragi bralci. Če boste v večjem številu v uredništvo sporočili, kaj ste vi napisali kot vaše želje in kaj so drugi napisali vam, bomo v januarju napravili kratko analizo, kaj vse smo si Gorenjci in Gorenjke v medsebojnih odnosih zaželeli.