Miklavževanje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 10. december 2014 / 11:16

V KUD Predoslje vsako leto pripravijo Miklavževanje za otroke. Odkar mi živimo na Suhi in obiskujemo Miklavža v KUD-u, to izgleda tako, da otroška skupina Kulturnega društva pripravi igrico, po njej pa otroci pokličejo Miklavža. In Miklavž se pripelje dol z vsem svojim obveznim spremstvom, dvema angelčkoma in z več parkeljni. Mnogo let v vseh teh igrah sodelujejo tudi naši otroci. Letošnja predstava je Grdi raček. Kadarkoli nastopajo otroci, je vedno lepo. Ko se v dvorani zbiramo obiskovalci, pride sošolka. Izmenjava nekaj besed. Povpraša, če katerega od igralcev poznam. Ne boš verjela, kar štirje naši otroci igrajo. To imajo pa po tebi, odvrne sošolka. Da le oni uživajo. Dvorana je bila polna otroškega živžava. Zdi se mi, da so otroci vedno manj pozorni med predstavo. Veliko je hrupa. Jasno, da so otroci majhni, dvorana pa je precej velika. Vendar je danes tako, da je otrok na prvem mestu, ustrezimo mu, ne smemo ga kregati, poslušajmo ga. Tako tudi v gledališču ni več tiho. Ali pa so otroci tako nestrpni in vznemirjeni, ker bodo prišli parkeljni in Miklavž, da je vse posvečeno temu. Potem pride. Otroci pokličejo, glasneje in močneje, in stari sivobradi mož je tu. Lepo jih nagovori, če so kaj pridni, vmes spusti parkeljne malo bliže, da lahko spustijo svoj veličastni glas. Obljubil jim je darila, vendar jih prej povpraša, če znajo kaj moliti. Vsi otroci v en glas vpijejo, da ja. Potem se namenoma obrnem in opazujem otroke v dvorani, kako složno recitirajo Sveti angel …. Kar oči se mi orosijo, ko opazujem otroške oči, vse vpete v isto smer, skupinska intonacija besedila in ista pričakovanja. Po mojem so starši naučili to staro molitvico tudi otroke, ki jih sicer v tem ne vzgajajo. Tudi takšni so tukaj. Pravijo, rad bi videl, da otrok spozna Miklavža. On je na Slovenskem najstarejši in ima najdaljšo tradicijo. In k Miklavžu spada tudi Sveti angel. Nastopajoči in vse Miklavževo spremstvo hitro razdelijo darila, ki so simbolična, vendar brezplačna za vse. Nekateri otroci se želijo še slikati z Miklavžem, potem pa se razidemo.

Doma na Suhi hodi Miklavž od hiše do hiše. Stopi noter, povpraša po otrocih in ponoči pusti na mizi darila. Vsak mora pripraviti svoj krožnik in zjutraj je veselje obilno. Miklavž ima lepo spremstvo peklenščkov, med katerimi bo letos prvič tudi Matej. Tudi Janez je bil v svoji mladosti parkelj. Pravi, le enkrat. Ni to zanj, da bi tekal po vasi in tulil. Potem je bil Miklavž. Koliko so imeli mladeniči opravka z obleko in pripravo!? Že v četrtek so sami parkeljni tekali po vasi in butali po vratih. Danes ne bo nič, kje imate Miklavža, pravi Janez. Eden od njih odgovori, Miklavž je po trgovinah, danes smo sami. In tako pričakamo petkov večer, ko pride celotno spremstvo.

Tako je z Miklavžem po vaseh. Neskončno sem vesela, da lahko živim na podeželju in smo mi vsi del tega. V mestu imajo druge navade in prav gotovo so tudi meščani nanje ponosni, jih sprejmejo za svoje in z njimi živijo. Kako pa je pri vas?