Veseli december
December od vseh mesecev mine najhitreje. Toliko je dogodkov in obveznosti, da je včasih težko sploh vse nastope in koncerte obiskati. Vendar je lepo. Morda se zavedam lepote vseh teh nastopov šele sedaj, ko jih je že nekaj manj, ker so otroci že zaključili ali prenehali s kakšno aktivnostjo. Tedaj se pravzaprav zavedam, da je ves ta napor ob otroških glasbenih šolah in nastopih v šoli in drugje minljiv. Ko nehajo, ni več. Tako kot bodo otroci enkrat veliki in vsega tega živ-žava ne bo več. Vsi vejo, kdo je Miklavž in kaj je njegov namen. Vztrajam, naj še pišejo pisma ali vsaj povedo želje, jih oddajo na okensko polico in počakajo, da se z nebes pripelje ta čudežni mož, vzame pismo in poskuša izpolniti željo pošiljatelja. Rok je opazil, da je bilo pismo skrito v predalu pisalne mize. Pravi, to je dokaz, kdo v resnici Miklavž je. Enega njegovega pisma zagotovo ne bom pozabila: »Dragi Miklavž, prosim prinesi mi Božička.« Kaj je otrok mislil? Kakšnega Božička? Morda, da bi dobil darila še za božič. Pri nas je samo en dobri mož, ta je Miklavž in potem nimamo nobenih obdarovanj več. Kupila sem pojočega Božička, eno tako kramo na baterije, ki je po vrhu še plesal. Vsak december ga postavi na omarico in pritiska to čudo tehnike. Baterije smo že večkrat zamenjali in še vedno se smejimo ob tej šari. Ne vem, nad čim, nad igračo ali nad idejo, naj mi Miklavž prinese Božička. Tako mimogrede nam je uspelo otrokom prisvojiti vizijo, da so dovolj skromna darila, da ni čar v količini, temveč v namenu, trudu, ideji, pozornosti. Da so prazniki še vse kaj drugega kot obdarovanje z neizmerno vabljivo šaro. Počutijo se slišane, če dobijo tisto, kar so napisali. Tudi sama sem imela precej opraviti s tem, da sem to sprejela. Sicer je to moja, ne njihova želja. Drugo sorodstvo in prijatelje obdarujemo z domačimi piškoti. Spečem več kot 100 parkeljnov, ki jih delim domačim, otrokom, dijakom. Hiša diši po piškotih. Zdi se mi, da je to ob praznikih najlepše oziroma da so tudi to ali predvsem so to prazniki. Danes nikomur nič ne manjka, praktično smo z darili vsi preobloženi. Spomniti se še česa novega, izvirnega, je težko. Mogoče se bodo otroci in sorodniki čez čas spomnili edino tega. Dobil sem domačega parkeljna, ki sem ga nekaj dni gledal, potem sem ga lahko pomočil v kavo ali čaj. Vendar ga je mama ali teta spekla sama in nam ga podarila. Vem, da je moja vrednota posvečen čas, in zelo cenim, kadar se nekdo potrudi in naredi nekaj sam. Obožujem preproste in domače stvari. To je moj pogled in moj način na praznike oziroma na vse. Pomembno je, da ima vsak svoj pogled, vsaj na kakšno stvar. Res pa je, da nisem dober potrošnik. Z Miklavžem zaključim nakupovanje daril v decembru. Televizije ne gledam, v trgovine hodim minimalno, le po kar je nujno, po spletu ne kupujem. Lahko bi rekla, saj sploh nisem za ta svet. Manj kot sem deležna hrupa in trušča, bolj sem vesela. In prav nič mi ne manjka.