Smuča še pri devetdesetih

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / ponedeljek, 1. december 2014 / 10:08

Med tistimi, ki komaj čakajo sneg in začetek smučarske sezone, je tudi Kamničan Franci Primožič, ki je minuli teden ponovno kupil letno smučarsko vozovnico za smučišče Krvavec. Nič nenavadnega, če mož ne bi dopolnil že devetdeset let.

Kamnik – »To pa res ni nič posebnega,« se z nami sprva ni strinjal Franci Primožič, a v isti sapi priznava, da svojih vrstnikov na smučišču ne srečuje (več) in da je res najstarejši. Medtem ko se številni, več desetletij mlajši od njega, že pri šestdesetih ali mnogo prej na smučeh ne počutijo več dovolj močnih, pa on še ne razmišlja, da bi jih postavil v kot.

Smuča že od malih nog, še posebej rad pa od sredine tridesetih let prejšnjega stoletja, ko se je družina, ki sicer izvira iz italijanske Gorice, preselila v Kamnik. Aktiven je bil v kamniškem smučarskem društvu, še posebej rad pa je, kot vsi Kamničani, smučal na Veliki planini, dokler se je gor še smučalo, pa tudi na Zelenici, kmalu pa se je navdušil nad Krvavcem, kjer je leta 1948 opravil tečaj za smučarskega vaditelja. »Zelo dobro se spominjam prve sedežnice, ki je bila še zelo preprosta, nadaljnji razvoj pa je bil sploh navdušujoč. Veliko sem presmučal tudi v Italiji in Avstriji, a Krvavec je zame preprosto tisto pravo, zato zadnjih nekaj let, ko je to mogoče, kupim tudi letno vozovnico. Žena zaradi zdravstvenih težav smučati ne more več, zato na Krvavec hodim s prijateljico Erno Pahor, ki je prav tako Kamničanka. Ker njen sin dela na Krvavcu, ga vsako jutro pokliče in se pozanima, kakšne so na smučišču razmere, in če je vse v redu, se malo po 7. uri z avtom odpravim od doma, jo spotoma poberem in ob 8. uri že smučava, vse do dvanajstih. Če se le da, je tako vsak dan, in tudi letos že komaj čakam, da se zima začne,« nam navdušen pripoveduje Franci Primožič, ki svoja leta dobro skriva. Prizna, da je za to zaslužno veliko športa, ki se mu posveča tudi na stara leta. Redno hodi na telovadbo, poleti veliko kolesari in hodi v gore.

»Dneva brez gibanja si ne predstavljam in hvaležen sem, da mi zdravje še služi. Res je smučanje postalo luksuz, ki si ga mnogi, sploh upokojenci, težko privoščimo, a sam se mu še ne nameravam odpovedati. V življenju sem dal skozi mnogo hudih stvari, zato mi je morda zdaj toliko lepše. Ne vem, koliko življenja še imam pred sabo, vem pa, da ga bom polno izkoristil,« še pravi devetdesetletnik.