Pismo Miklavžu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. december 2014 / 13:30

»Dragi Miklavž, prosim, hočem Breezovo bolho. Mi jo lahko prineseš? Pri košarici boš našel piškote in kavo. Posladkaj se! Jakob« Velecenjeni sveti Miklavž! Gornje pismo ti je ob pomoči svoje mami poslal moj sin, pa ti ga še jaz priporočam v prijazno obravnavo. Če morda (tako kot jaz) še ne veš, kaj je Breezova bolha (»Breez Flea Machine«), je pripisal tudi številko iz Lego kataloga: 44027. Jaz ti pišem prvič, sem tiste sorte, ki jo je včasih obdaroval Dedek Mraz, tvoj konkurent iz daljne Sibirije. Tako je bilo pri nas doma. Pri stari mami in pri teti pa sem dobil tudi pehar tvojih dobrot. Prav dobro in rad se jih spominjam: iz boljšega testa pečeni parkelj in piške, jabolka, orehi, rožiči, suhe fige, bomboni, piškoti, čokolada … Prava eksotika so bile prve pomaranče. Ne boš verjel, ampak jaz bi bil še zdaj vesel prav takega peharja. Sprašujem pa se, kako bi se nanj odzvali moj sin in njegovi vrstniki, če bi jim prinesel »samo« to? Kaj bi si mislili? Da je tale Miklavž precej skromen, morda celo stiskaški. Ali pa je že povsem zastarel in nima posluha za novodobne dobrote in za take sofisticirane tehno pošasti, kakršna je omenjena »bolha«. No, ti že veš, kaj je v duhu časa in kaj ni, obdaroval boš po svoji presoji, malo pa le upoštevaj tudi želje in prošnje novodobne otročadi, ki je iz drugega testa, kot smo bili tisti, ki si nas obdaroval pred dobre pol stoletja.

Priznal boš, da želje naše družinice niso pretirane. Kaj več pa bi lahko prinesel tej naši Sloveniji, ki je vedno večja reva. Spomnim se legend, ki govorijo o tebi in tvojih delih. Ena pripoveduje, kako je hotel neki obubožani plemič poročiti svoje tri hčere, a jim ni imel česa dati za doto. Zato se je odločil, da jih pošlje v javno hišo, kjer naj bi si doto za poroko kar same prislužile. Ko si to izvedel, si neke noči vsaki od njih vrgel skozi okno po eno zlato kroglo, po drugi različici pa vsaki mošnjo zlatnikov – da jim ne bi bilo treba služiti na tako sramoten način. Baje te prav zato pogosto upodabljajo s tremi mošnjami ali s tremi zlatimi jabolki; nanje naj bi spominjala tudi jabolka, ki so še danes obvezni del vsebine tvojega peharja. No, in če si res tak čudodelec, bi lahko na tvoj godovni dan tudi letos tistim, ki so najbolj potrebni, podaril kepo zlata ali mošnjiček z denarjem.

Pomislim, katere od obubožanih hčera matere Slovenije bi bile tvojega daru najbolj potrebne. Slovenska država sama je gotovo prva. Minister za finance bi bil gotovo vesel, če bi v njegovo izpraznjeno zakladnico spustil kak dar. Pa ne le kepice in mošnjička, potreboval bi veliko več. Da se mu ne bi bilo treba sramovati pred kolegi, s katerimi se srečuje v Bruslju, in da mu ne bi bilo treba moledovati za pomoč pri zloglasni »trojki«. Pri peklenščkih, ki sedijo na kupih denarja v Evropski centralni banki, Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu. Druga, ki je tvojega daru potrebna, je po mojem največja slovenska banka. V to smo cele kupe denarja zmetali že davkoplačevalci, pa ji daj – revi siromašni – še ti en zlat kupček. Kot tretjo od obubožanih, a nič več nedolžnih hčera ti priporočam mariborsko nadškofijo. Lahko bi ji pomagal, da se reši vsaj dela svojega nezaslišano velikega dolga in se nekako poravna z največjimi upniki. Pravijo, da bo sveti oče v Rimu šele tedaj, ko bo ta poravnava sklenjena, sporočil ime novega mariborskega nadškofa. Pa še blaženi Anton Martin Slomšek, ki je svoj čas sam sedel na mariborskem škofovskem stolu, naj ti pomaga, da se ta zagata končno reši … Bog daj!