Razkritje

Skrivnosti, 2. del

... »Veste, če bi se v tistem trenutku svet obrnil narobe, če bi začele leteti ošpičene prekle z neba, me ne bi toliko šokiralo, kot so me napisane vrstice. Neka ženska mi je sporočala, da je bila vrsto let očetova ljubica, da ima z njim hčerko, ki ima tako kot jaz pravico do dediščine. Menda sem postal bel kot zid – tako mi je kasneje povedala žena – začel sem se grabiti za prsi, zmanjkovalo mi je sape … kaj se je zgodilo zatem, ne vem. Prebudil sem se v bolnišnici, priklopljen na aparature. Počasi so se mi zbistrile misli, boleče spoznanje, kaj mi je zakuhal pokojni oče, se je ostro kot nož zarezalo v srce …«

»Tiste dneve, ko sem ležal v bolnišnici, se ni podiralo in ni bilo načeto le moje zdravstveno stanje, temveč sem spoznaval, da je bilo vse, kar sem ljubil, cenil in spoštoval, le farsa. Kulisa pravzaprav. In to za grdobije, ki jih je vrsto let počel oče, ko je sedel na dveh stolih. A njegove skoke čez plot bi še razumel. Pač … moška solidarnost. Nisem pa mogel doumeti, da je za vse, kar je počel, vedela tudi mama, pa mi ni povedala. Niti z najmanjšim namigom me ni opozorila, ko sem metal denar – in to do zadnjega centa – v podjetje, ko sem se glasno nadejal, da bo firma nekoč moja. Enostavno je molčala. Zatajila me je. Uničila mi je življenje, me s svojim prekletim molkom spravila na kant. Kasneje, ko sem že prišel k sebi, sem jo obiskal in jo vprašal, zakaj je to storila. Pogledala me je v oči in mi dejala, da moram razumeti, da je možu – mojemu očetu – prisegla zvestobo do groba v dobrem in slabem. Ko je opazila, da mi 'pada mrak na oči', je mirno nadaljevala, da se ji je spolnost po mojem rojstvu zagabila, zaradi česar sta se z očetom dogovorila, da bo seks z njenim blagoslovom lahko iskal pri drugih ženskah, istočasno pa ji je moral dati obljubo, da se ne bo nikoli ločil od nje,« je s stisnjenimi ustnicami pripovedoval Štefan.

Resnici na ljubo je treba zapisati, da mama na premoženjske zaplete ni niti enkrat pomislila. Oče pa verjetno je, ker drugače se ne bi z vsemi štirimi branil, ko je nanesla beseda na dedovanje.

Sreča v nesreči je bila, da se je s pravnimi nasveti izkazalo dekle starejšega sina, ki je bila na praksi v eni od znanih pravnih pisarn. Pričelo se je mukotrpno dokazovanje denarnih tokov, kar je rahljalo že tako načete Štefanove živce. Na srečo je brez odvečnih besed v stilu, 'no, a te nisem že davno tega opozorila', vzela v roke vajeti njegova žena.

Še prej, preden je naredila prvi korak, je stopila do tašče in ji odločno, jasno in glasno povedala, kar ji gre. Od takrat naprej nista nikoli več spregovorili niti besedice.

»Če bi imeli več časa, bi lahko že davno pred tem ugotovili, da je polsestra Nevenka o najinem skupnem očetu marsikaj objavljala tudi na svoje blogu na internetu. Le njegovo ime bi moral vpisati v iskalnik … Tam smo našli fotografije in nešteto podatkov o tem, kje so skupaj letovali, kaj so počeli in podobno. Tudi hiša, ki jo je zgradil za svoje drugo gnezdo, je bila sanjska. Zabolelo me je pri srcu, kdo ve, zakaj, ko sem skozi Nevenkin blog spoznal, da je imela očeta zelo rada, da sta si bila blizu. Kar si midva nisva bila nikoli. Vsaj ne na tak, čustven način. Oče jo je pospremil, ko je šla prvič v šolo – mene ni nikoli. Bil je z njo na maturantskem plesu, na mojo podelitev diplome na fakulteti je zamudil in prišel tik pred koncem. Obhajala me je slabost, ko sem ugotovil, da je hčerki kupil stanovanje v Ljubljani. Iz dneva v dan sem bil bolj sesut, spraševal pa sem se, od kod očetu toliko denarja. Ni in ni mi šlo v račun. Počasi so se razkrivale skrivnosti, ko so mi njegovi poslovni partnerji dali vedeti, da so marsikdaj poslovali tudi brez računov. Z denarjem na roko. Grobo rečeno: oče je kradel lastnemu sinu, da je lahko dajal ljubici in hčerki. Mama si ni mogla nenehno zatiskati ušes, marsikaj je slišala, a nič ni pomagalo: še zmeraj je neomajno stala na očetovi strani. Ne smem pozabiti niti na sorodnike. Solidarnost so pokazali tudi njegovi. Niso jim bile všeč očetove laži, sprenevedanja o tem, kako pošten je. Imel je namreč grdo navado, da je poštenost zahteval od drugih – od sebe nikoli.«

Prerekanje za dediščino se je spremenilo v pravo pravcato vojno, v kateri ni nihče popuščal. Zajeten kos pogače so si odrezali tudi pravni in finančni strokovnjaki. Če je Štefan želel, da firma ostane v družinski lasti, je moral pogoltniti marsikatero grenko pilulo. »Tudi polsestra ter moja mama nista računali, da bosta prizadeti. Sredstva, ki jih je imel oče na bančnem računu, so se prav tako delila kot vse ostalo. Mama je na sodišču jokala, dvakrat padla v nezavest, a ji ni nič pomagalo. Ljudje bi morali videti to mesarsko klanje! Če kaj, bi potem zavarovali premoženje do te mere, da se po njihovi smrti nikomur ne bi godila krivica.«

Več kot leto dni po očetovi smrti je domala vsak evro šel za poplačilo dediščine. Če ne bi bilo sinov in žene Tilke, kdo ve, kaj bi se zgodilo s Štefanom. Depresija je pokazala najostrejše zobe in ga ni izpustila iz svojih krempljev.

A čas pozdravi še tako razbolelo rano. Družina je Štefanu pomagala, da se je spet postavil nazaj na noge. Za vse, kar se mu je hudega zgodilo, pa ni krivil le očeta, temveč tudi mamo, zato je bilo nekaj najtežjega, ko je ponovno stopil čez prag domače hiše.

»Podala sva si roki, a brez topline in nekdanje ljubezni. Kot da si nisva imela več česa povedati. Trmasto je vztrajala, da je bil oče gospodar in da je naredil tako, kot je prav. Ona je bila njegova žena in ga je pri vsem podpirala. Kaj sem hotel? Skomignil sem z rameni, naj bi se z njo prepiral? Težki trenutki, ki smo jih doživljali, pa so nas v družini še bolj povezali med seboj. Nekega večera smo se usedli za mizo, se pošteno pogovorili in oba z ženo sva pred sinovoma in njunima partnericama zapisala oporoko. Čisti računi, dobri prijatelji.«

Zanimalo me je, ali se je s svojo polsestro še kdaj srečal. Odkimal je.

»Žal je iz drugačnega testa kot jaz. Je pa res – pa mi je vseeno, če bo tole brala – njen blog še vedno spremljam, saj lahko sledim, kako z veliko lopato meče skozi okno podedovano. To ni dobro. Pameten človek bi denar, ki mu je padel v naročje, dal na stran in ga oplemenitil, ne pa, da ga zapravlja za neumnosti,« je globoko zavzdihnil.

Na koncu mi je zaupal, da o svojem življenju piše knjigo. Želi, da bi jo ljudje pre­brali in se iz njegovih izkušenj česa naučili.

»Naloga vsakega starša je, da ima svoje otroke rad, obenem pa mora biti do njih tudi pravičen. Ne sme jim lagati in jih vleči za nos. Ogromno prepirov, hude krvi in grdih besed bi prihranili, če bi starši ravnali modro in preudarno. Vsem, ki imajo kaj razdeliti med svoje potomstvo, svetujem, naj pravočasno naredijo oporoko. Po toči zvoniti je prepozno!«

(Konec)