Kranjska klobasa, ki Kranja ne pozna
Pri Trebcu, kot se je vedno popularno reklo eni najbolj znanih kranjskih gostiln, sem pustil najlepše trenutke moje mladosti. Njihova Ivi me je v času šolanja videvala skoraj več kot moja mama in tudi zadnjič se me je prav iskreno razveselila, ko sva se nepričakovano srečala na tržnici v ljubljanskem nakupovalnem središču, kjer ima njihova mesarija Arvaj svoj lokal. Z iskrenim veseljem mi je povedala, da je njihova kranjska klobasa ravno tisti dan spet postala najboljša v Sloveniji. Tudi zaradi tega sem na kranjske klobase precej čustveno navezan in pozorno spremljam, kaj se z njimi dogaja. V zadnjih letih jih poleti celo redno nosim grškemu prijatelju in gostilničarju na otoku Samos, ki jih ima tako rad, da jih poje še isti dan. Na Samosu povsem resno tudi razmišljajo, da bi kranjske klobase vključili v njihovo, sicer že zdaj zelo bogato kulinarično ponudbo. Ne smemo pozabiti, da je Vlada Republike Slovenije leta 2013 na predlog tedanjega Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport kranjsko klobaso razglasila za živo mojstrovino državnega pomena. Izdelovanje klobas namreč izvira iz kulturne dediščine kolin, ki so jih poznali že v srednjem veku. Ob razglasitvi so poudarili, da je kranjska klobasa unikaten živilski izdelek, ki je značilen za Slovenijo in razpoznaven v svetu.
Zaradi tega me je novica, da bo Slovenija zdaj geografsko poreklo klobase v Evropi lahko zaščitila le pod pogojem, da jo bodo pod istim imenom še 15 let delali in prodajali na Hrvaškem, močno presenetila. Kmetijski minister Dejan Židan v tem sicer ne vidi popuščanja v zastopanju naših interesov, ampak saj politiki tega tako ali tako nikoli ne vidijo. Kompromis je predlog evropske komisije, nastal pa je potem, ko Slovenija in Hrvaška o zaščiti nista prišli do sporazuma. Dr Janez Bogataj, slovenski etnolog in eden najpomembnejših promotorjev kranjske klobase, je nad dogajanji zgrožen, ampak to kaj bistveno ne pomaga, saj slovenskih interesov v Evropi ne ščiti stroka, ampak politika, ta pa v prvi vrsti gleda nase in šele nato na splošne koristi.
O tem, koliko je v politiki domovinske zavesti, dovolj zgovorno priča anekdota iz letošnjega oktobra, ko so se pri predsedniku republike Borutu Pahorju oglasili naši čebelarji in pri njem skušali dobiti podporo, da bi Združene narode prepričali, da 20. maj razglasijo za svetovni dan čebel. Predsednik Pahor je predstavnike čebelarske zveze pozorno poslušal, v njegovem uradu pa so jim postregli čaj z avstrijskim medom. Predsednik čebelarske zveze Boštjan Noč je tedaj izjavil: »Toliko promoviramo lokalno pridelano hrano in tolikokrat sem že rekel, da moramo tujemu gostu ponuditi kranjsko klobaso, pa so mi kot predsedniku čebelarske zveze v uradu predsednika republike postregli tuji med«.
Pred dnevi so nam na ljubljanski železniški postaji zgodaj zjutraj na poti v naše službe delili tradicionalni slovenski zajtrk. Prav nič presenečen ne bom, če bo prihodnje leto v takem paketu tudi kranjska klobasa, narejena na Hrvaškem.
Janez Z Bleda
Bojan Šimnovec