Končno sem dojela
Danes imajo otroci popoldneve natrpane s tisoč in eno stvarjo. Pravzaprav ne vem, kdo je bolj obremenjen, otroci ali starši? Če otrok nima vsaj kakšne popoldanske aktivnosti, bi se starši že skoraj zamislili, ali ga nemara ne zanemarjamo. In kako odkrijemo otrokove talente? Najstarejšim sem takoj igrala in pela in jim v roke porivala inštrumente. Saj boš hodil v glasbeno šolo, a ne da boš? In Matej je res sam izbral harmoniko. Sploh ga ni bilo treba pretirano priganjati. Ni bil »perla«, še zdaleč ne. Pravzaprav nihče ni presegel nivoja razrednega nastopa v glasbeni šoli. Povsem povprečen glasbenik, kakršnih je največ. Ko je zaključil harmoniko, se je sam vpisal naprej na petje. Več kot sem si upala sanjati. Meta po šestih letih nadaljuje s klavirjem in poje v zboru glasbene šole. Samo njej je igranje klavirja v veselje. Kdaj igra že zjutraj pred šolo, ko koga čakamo, kar tako, kadar likam, ona igra. Takrat mi je najbolj toplo. Nika je igrala violino. Teorijo je s šestimi razredi zaključila, inštrumenta pa ne. Po petih letih se je uprla in konec. Ko sem jo ujela na laži, da je namesto na vajah v knjižnici, mi je dalo misliti. Sedaj otrok čaka v knjižnici, lahko pa bi tudi kje drugje. Na vse kriplje smo se trudili in jo prepričevali, naj zaključi še en razred. Pomembno je, da nekaj zaključiš. Ne in ne. Vztrajala je pri svojem. Potem sem se sprijaznila. Če boš spričevalo potrebovala, boš pač tedaj naredila še eno leto. Če ga ne bo potrebovala, je povsem vseeno, ali ima pet ali šest razredov inštrumenta. In čudeži se dogajajo. Po dveh letih odmora so pri folklori potrebovali violinista. Nika je sedaj v njihovem ansamblu. Še bolj se je zataknilo pri Evi. Ves čas je kazala zanimanje za ples. Balet. Kje je to videla, nimam pojma. Baleta drugje kot v risanki Hrestač ni videla. Nauči se igranja še enega inštrumenta, sem jo nagovarjala. Eno leto je igrala violino. Ko je nehala Nika, se je spuntala tudi Eva. Prigovarjam ji, Evica, nauči se igrati katerikoli inštrument, poglej koliko jih imamo doma. Dve leti je imela odmora. Potem je pristala, da bi se učila igranja na klavir, tako zasebno. Po dveh mesecih je pričela jokati za klavirjem, nimam časa, ne me siliti. Vztrajam še naprej, potem se vdam. Pač ne bo igrala inštrumenta. Težko mi je. Tako spotoma bi se nekaj naučila, pa noče. Pleše zelo rada. Ni potrebno priganjati, sama gleda na uro, doma ves čas nekaj poskakuje in se vrti. Zakaj bi prenašala solze in grozo za inštrumentom, če otrok tega noče. Dolgo sem rabila, da sem dojela. V redu, pač ne bo igrala. Pri Roku pa se je takoj izkazalo, da ni za glasbo. Njegov svet je nogomet in tam sem imela šele opraviti, da sem sprejela, da je to lahko tudi čisto v redu. On mene priganja, naj ga peljem na trening, če ne, gre sam s kolesom. Mar ni to največ? Je, če opustim svoja pričakovanja, kaj bi otrok lahko počel, kaj je dobro, da počneš v življenju, in kaj ti lahko pride prav. Vse, če imaš ob tem veselje, in nič, kadar delaš nekaj pod prisilo.