Berlin je … Berlin (1)
Junija je minilo sto let od sarajevskega atentata, ki se je zgodil na vidov dan, 28. junija, 1914 in je imel posledice za ves svet: izbruh prve svetovne vojne; v Berlinu pa ravno v tem času praznujejo 25. obletnico padca berlinskega zidu. Lani je minilo petdeset let od znamenitega govora 'Ich bin ein Berliner' Johna F. Kennedyja, letos pa mineva 25 let, kar je padel zid, ki je med letoma 1961 in 1989 delil Berlin na vzhodnega in zahodnega. Prepreka je bila takrat dolga 150 kilometrov, tokrat pa so med 7. in 9. novembrom padec proslavili z dvanajst kilometrov dolgo svetlobno inštalacijo na mestu, kjer je nekoč potekal zid.
Berlin kot prestolnica Nemčije je zagotovo mesto, ki ga dodajate na seznam evropskih mest, ki jih morate obiskati. Sama sem se v njem ustavila enkrat, si privoščila ogled mesta z avtobusom, vendar je bilo v enem popoldnevu toliko vtisov, da je težko vse osmisliti, pa tudi pravega bitja, srčike mesta, nisem doživela. Kljub temu pa me je mesto šokiralo, saj sem pričakovala najmanj nemški New York, a ogromne količine visokih stolpnic Berlin pač nima. Bolj je podoben razpotegnjeni sestavljanki starega in novega, prikupnega in modernega s pridihom socializma. Ne primanjkuje mu gracioznosti, čudne in vznemirljive arhitekture, dam s hrti in mladih, ki govorijo prav vse jezike sveta. Podobno kot Pariz, ki sem ga obiskala že dvakrat, pa ga za boga ne morem vzljubiti, čemur je verjetno najpogostejši vzrok napačen mesec obiska in s tem posledično slabo vreme, tudi Berlin v lepem sončnem dnevu pusti drugačen vtis. (Se nadaljuje)