Kadar mami ni doma, kljub vsemu vse teče, saj smo enakopravni!

Zaradi službenih obveznosti naše matere občasno po cel teden ni doma. In zvečer se vedno slišiva. Pravi, če je vse v redu. Seveda je vse v redu. Pravi, če so otroci jedli. Seveda so jedli. In pravi, če so se kaj umili. Ja, logično, da so se umili. Tako je naša mami v celoti pomirjena in se lahko posveti namenu potovanja. Če se kaj posebnega zgodi, je ne obremenjujem, jemo malo manj redno, vendar preživimo, v resnici pa včasih še sam ne vem, ali so se otroci umili ali ne. Saj so dovolj stari.

Meni se zdi pomembno, da otroci vidijo, da občasno lahko preživimo brez mami. Normalno je, da takrat prevzamem več obveznosti v družini, predvsem organizacijskih. Pravzaprav še bolj uživam, saj otroci ne iščejo obhodov. Hkrati je poučno, da vidijo, da mora biti gospodinjsko delo kljub šoli in odsotnosti mame narejeno. Če ne bo, bomo hodili po neurejenosti in še lačni bomo. Nekaterih popoldanskih obveznosti preprosto ne morem odložiti in takrat prosim taščo za pomoč, npr. za razvoz otrok. In se ji zahvalim, ker je vedno pripravljena pomagati. Sicer pa so predvsem prvi trije skoraj odrasli in pomagajo, kar je treba.

Zaradi dviga izobrazbe in večje zaposlenosti žensk se je v zadnjih 40 letih močno spremenilo življenje družin kot tudi dojemanje zakona/partnerstva. Mnogokrat pa gre ekstremna feminizacija v škodo družin, zakona/partnerstva in tudi žensk samih. Res je pa tudi, da se s tem prekinja nesmiselno trpljenje in poniževanje žena. Moški in ženske počasi postajamo enakopravni na mnogih področjih – v družini in v službi, kar je večina našega časa. Enakopravnost v zakonu/partnerstvu povečuje zadovoljstvo in srečo obeh partnerjev. In zakaj si potem ne bi privoščili tega lagodja? Največkrat imamo moški probleme z enakopravnostjo v odnosih. Stoletja je bilo tako, da smo imeli skrb za preživetje družine, odločanje o pomembnih zadevah in tudi fizično moč, ki se je na žalost velikokrat zlorabljala za uveljavljanje svoje volje. Najslabše je, če dopustimo, da nas vodijo stoletja stari vzorci in da reagiramo, kot so reagirali naš dedje in pradedje. Vsak par se posamezno odloča in usklajuje svoje vloge, saj smo vendarle odrasli ljudje z razumom.

Še vedno pa ostajajo ločnice med nami, ki nam jih je postavila narava. In tako je prav. In prav je tudi, da ostajajo ločnice, za katere sva se medsebojno dogovorila. V obojestransko zadovoljstvo je, ko moški postajamo še bolj moški in ženske še bolj ženske. Dopustimo si v naših odnosih, da bomo svojo moško oz. žensko vlogo lahko v polnosti živeli ob svojem zakoncu/partnerju. Z velikim spoštovanjem do človeka, ki živi z nami.