Od špehove solate do malce prismojenih piškotov

Jelka Koselj iz Vrbe je ljubiteljska kuharica, avtorica priljubljenih receptov za nekatere od naših časopisnih prilog. Navdih za recepte črpa iz bogate kulinarične dediščine svojih prednic, a stare recepte vselej posodobi, pri čemer upošteva sodobne trende uporabe svežih, lokalnih sestavin in zdravega prehranjevanja.

»Rada imam stare jedi. Špehovo solato, na primer, iz surovega zelja, krompirja in preliva iz ocvirkov in kisa. Pa zraven domač kruh – to je zame najboljše kosilo!« na vprašanje, katera jed je njej najljubša, odgovarja Jelka Koselj, ljubiteljska kuharica iz Vrbe, avtorica številnih receptov, tudi v Jeseniških novicah in drugih prilogah Gorenjskega glasa. Kot pravi, za svoje domače kuha že skoraj pol stoletja; najprej je kuhala za moža in oba sinova, danes pa za moža in včasih družini obeh sinov. »Imam veliko veselje in zanimanje za kuho … Rada prebiram članke o kuhi, kupujem knjige in priročnike, tudi tuje revije, obiskujem strokovna predavanja kuharskih mojstrov, navdušil me je zlasti Uroš Štefelin,« pripoveduje o svoji ljubezni do kuhanja.

Ljubezen do kuhanja v genih

A v resnici njena ljubezen sega daleč nazaj, sama pravi, da je veselje do kuhanja dobila z geni. »Moja stara mama je bila dobra kuharica v župnišču na Breznici. Umrla je že pred mojim rojstvom, še vedno pa hranim njene kuharske knjige iz let 1902 in 1912. A v tistih knjigah so recepti zelo bogati, za kakšno pecivo, recimo, po­trebuješ deset jajc, zato sama recepte nekoliko preuredim, dam manj jajc in vsaj tretjino manj sladkorja. Za današnje čase je v receptih tudi kaj neprimernega, recimo, kako se speče divjega petelina, prepelice, fazana … Jedilniki včasih so bili sestavljeni po letnih časih, praznikih, recimo post, koline, poletne jedi … So pa v starih knjigah zelo dobri jedilniki iz vidika, katere jedi sodijo skupaj.« Veliko se je naučila tudi od svoje mame. »Spominjam se, kako je kuhala, kuhe se je naučila v kuharski šoli v Münchnu. Mene je naučila delati na kmetiji, predvsem pa kuhati, šivati, plesti, vesti in risati. Zapustila mi je prvotne knjige Kalinškove in veliko zapiskov,« pripoveduje sogovornica. A mama ni bila edina, od katere se je učila. »Mešanja sladic me je naučila teta Micka, ki je stanovala poleg naše hiše v Vrbi. Kot otroke nas je učila izdelovati rulade, buhteljne … Bila je sama, brez otrok, včasih so doma imeli gostilno, tako da je res dobro kuhala.« Veliko pa se je naučila tudi od odlične kuharice, sosede Justine Pogačnik, ki je bila včasih oskrbnica Prešernove rojstne hiše, in njene hčerke Helene.

Gospa Jelka hrani veliko receptov in zapiskov svojih zdaj že pokojnih sorodnic. Pridobljeno znanje pa je sama nenehno nadgrajevala. »Skoraj vsako leto smo bili na dopustu na morju preko sindikatov, v Biogradu, na Korčuli, v Dubrovniku, na Lastovem … Tam sem kuharice spraševala, kako se kaj skuha, posebej za njihove specialitete. Na dopustih po Sredozemlju pa sem spoznala čudovito sredozemsko kuhinjo. V Angliji sem se naučila kuhati pravo angleško pomarančno marmelado in druge angleške kulinarične posebnosti …«

Tristo kozarcev domačih shrankov

Prav kuhanje shrankov je ena od njenih velikih ljubezni. Kot pravi, vsako leto pri­pravi kar tristo kozarcev raznih shrankov, samo kislih kumaric petdeset (toliko kumaric ji je letos zraslo na samo dveh kvadratnih me­trih), kuha pa tudi ajvar, ki ga imata rada sinova, sama ima rada vložene buče in melancane. Iz domačih češpelj in jabolk pa celo iz grozdja in kutin kuha marmelado, za kivijevo marmelado je pred leti dobila zlati priznanji na Dobrotah slovenskih kmetij. »Za pripravo ozimnice delam poskuse. Shranim jih z vsemi podatki. Potem jih opazujem, kako so obstojni. Veliko jih dam pokusiti družini in prijateljem, da izvem njihovo mnenje. Do­bre shranke rada podarjam za božična darila ali za Miklav­ža.«

Nastajanje receptov

In kako nastajajo njeni recepti? »Gledam predvsem na letni čas, uporabljam ti­sto, kar imam na njivi ali v shrambi. Izogibam se uvoženi zelenjavi in sadju, če je le mogoče. Na srečo imamo svoj vrt in zelnik, kjer pridelam osnov­no zelenjavo. Za vsako jed pregledam, kaj je o njej že napisanega. Potem začnem pripravljati, meriti, tehtati, kuhati, in če jed uspe, jo z možem fotografirava. Recepte vnesem v računalnik; na­bralo se jih je že res veliko,« odgovarja. Na vprašanje, ali so kateri od receptov že ugledali luč sveta v knjigi, odgovarja, da je zlasti ponosna na obsežen prispevek o domačih jedeh, ki je bil objav­ljen v Zborniku občine Žirovnica leta 2008. Pri založbi Kmečki glas pa je izšla knjiga o pripravi kolin z naslovom Koline in domače jedi iz svinjine. Kupovali so jo celo izseljenci iz Argentine in po njej pripravljali kranjske klobase, pravi. »Vsako leto smo doma pripravljali koline. Ker se to znanje uporabi le enkrat na leto, se lahko kaj pozabi. Zato sem si vse zapisala, kako smo kaj pripravili. Koline delamo še danes, le da prašiča kupimo. Naredimo ga po svoje, od krvavic naprej, tako kot včasih, in tako ohranjamo tradicijo.«

Zdrava kuha

Kako pa sogovornica spremlja sodobne trende v kuhanju? Kot pravi, je zaradi zdravja treba bolj paziti, kaj damo v lonec. Treba je paziti na holesterol, krvni tlak, sladkor, sol … Vse več ljudi je predebelih. Temu sledi tudi sama z recepti. »Zadnje čase dobivam usmeritve glede kuhe od svojih pe­tih vnukov. Vnukinja je celo vegetarijanka in se je temu treba prilagajati. Poleg tega od otrok nihče ne prebavlja mleka …« Na vrtu gospe Jelke tako rastejo mnoge novejše rastline, ena od na­slednjih, ki jo namerava posaditi, je aronija, ki je postala znana kot odličen vir antioksidantov. Nenazadnje pa gospa Jelka sama peče tudi kruh, in to manj slanega. »Kupljen kruh iz trgovine je pol preslan,« pravi. Sama ga peče v kmečki peči, za praznike belega, sicer pa raje čim bolj črnega.

V pokoju ji ni dolgčas

Gospa Jelka je zdaj že upokojena. Trideset let je delala v Železarni Jesenice kot ekonomistka na oddelku za marketing. V pokoju je ostala aktivna, je članica Društva podeželskih žensk izpod Golice in Stola, a tudi tam se veliko pogovarjajo – o kuhi. »Veliko smo pekle razne sladice za pogostitve v društvu in za razne prireditve. Veliko vrst raznega peciva pa poskusimo na izletih in pohodih Društva upokojencev Žirovnica. Vsaka udeleženka pripravi kaj posebnega in rade si izmenjujemo recepte.« Rada tudi potuje, a tudi z vsakega izleta domov prinese – kuharsko knjigo … Je prava mojstrica v izdelovanju pirhov, ustvarja voščilnice in jaslice. »Kar preveč imam hobijev …« pravi.

In kako gleda v prihodnost? »Meni idej nikoli ne zmanjka. Všeč mi je, da ljud­je toliko berejo recepte. Nekateri sicer pravijo: Saj je že vse na internetu! A mi­slim, da je knjiga vseeno knjiga. Všeč mi je pa tudi, da se vse več moških zanima za recepte in kuha. Časi se spreminjajo. Tudi sinova znata kuhati. Starejši sin Marko pripravi zelo dober zavitek iz bio jabolk od jablan, ki jih je sam posadil. Lepo je, ko otroci prekosijo starše.«