Pot v Srbijo

Vrnitev v rodni kraj, 3. del

... ''In potem – groza vseh grozot – je zdravnik pričel možu razlagati, kako mora leči name, da pa se mogoče vseeno posreči. Mislim, da so naju oba tiste besede pošteno zablokirale, da sva kakšen mesec živela kot brat in sestra. Še v oči si nisva upala pogledati. Potem pa Janko udari po mizi, češ, če se nisem bal zapora, se ne bom bal lastne žene. In me je odvlekel v spalnico in naredil tako, kot mu je bilo naročeno. In to – kot se je izkazalo čez devet mesecev – zelo uspešno!''

Najprej se je rodil Božidar, deset mesecev za njim pa še Drago. Ida in Janko sta bila presrečna. Imela sta vse, kar sta si želela. Žal pa nesreča nikoli ne počiva. Janko ni mogel iz svoje kože in če je le imel priložnost, je jezikal čez oblast. Najbolj so mu zamerili, da je to počel v treznem stanju. Prijatelji so ga opozarjali, naj se pazi, ker se nikoli ne ve, kje so ''ušesa'', ki potem tožarijo ali na postaji ljudske milice ali pri županu, ki je bil jako zaveden mož, četudi na pol pismen.

''Tisočkrat mi je obljubil, da bo pustil komuniste, Stalina in partizanščino pri miru, a mu ni uspelo. Neke noči, starejši sin je ravno imel ošpice, sva bila oba pokonci in ga nosila sem in tja, ko je na zadnjih vratih potrkala ena mojih prijateljic, ki je občasno pomagala na občini. Bila je edina, in to daleč naokoli, ki je bila vešča tipkanja. Povedala je, da bodo Janka spet zaprli, morda ga bodo celo kam poslali, od koder se ne bo več vrnil. Skoraj bi me kap, v meni sta se mešali groza in jeza obenem. Zasmilila sem se ji, zato mi je predlagala, naj Janko tvega in se umakne v Srbijo k družini, pri kateri so bili njeni med drugo svetovno vojno v času izgnanstva. Na list papirja je načečkala njihov naslov, medtem pa se je Janko že oblačil, nato sta oba hkrati izginila v temno noč ter me pustila samo z jokajočim malčkom, ki je imel skoraj štirideset stopinj vročine,'' obnavlja spomine na dogodke, ki so že zdavnaj del preteklosti, a še zmeraj povsem živi v njenem spominu.

Janko se je do zgodnjega jutra prebil na ljubljansko železniško postajo, kupil vozovnico za Beograd in se odpeljal svobodi naproti. Veliko je tvegal, a mu drugega ni preostalo. Vedel je le to, da je človek, h kateremu gre, pop, in da njegova žena doma redi prašiče in okoliškim ženskam prerokuje iz fižola. Janko je v naglici pozabil vzeti s seboj malo več denarja, in če se ga med več kot tridnevnim cijazenjem do cilja ne bi usmilili sopotniki, bi umrl od lakote.

Od železniške postaje v Smederevski Palanki se je potem z vozom peljal do Kragujevca in naprej do Čačka. Tudi ta del poti je trajal več kot teden dni, saj je vmes pešačil in se skrival. Pogosto mu je bilo žal, da se je sploh podal na pot. Vedno bolj ga je glodala misel, kaj pa če se je Idina prijateljica zlagala in se ga je hotela le znebiti in se mu maščevati. Razlogov za maščevanje je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja ničkoliko. Ne nazadnje je bil eden redkih, ki je kmetijo v rekordnem času dal v red, kar je pri marsikom vzbujalo zavist.

''Kasneje, ko sva se prvič srečala, mi je povedal, da so bili dvomi, ki so ga razjedali, hujši kot telesni napori. Pogosto ko ni vedel, ne kje je ne kam se mora obrniti, da bo čim prej na cilju, se je zavlekel za grm in jokal. Končno po mučnih peripetijah pride do ujka Milovana – tako smo ga kasneje vsi klicali. Sprejel ga je odprtih rok, ne da bi karkoli drezal vanj. Janko je v dneh, ko je bil bolj lačen kot sit, tudi veliko shujšal. A si je hitro opomogel in poprijel za delo. Lotil se je celo novega hleva za prašiče, le takrat, ko se je v bližino hiše, ki je bila nekoliko na samem, pripeljal miličnik na kolesu, se je potuhnil. Naredil je slamoreznico, zamenjal je lesena tla v hiši, Milovanovega vnuka pa je naučil igranja na orglice.''

''Pa je bila odločitev, da se je umaknil, prava?'' me je zanimalo.

Ida je prikimala.

''Ponj so prišli čez kakšen dan ali dva. In to z avtomobilom, kar je bilo sploh nenavadno. Ker ga niso našli, so na zaslišanje odpeljali mene. Niso mi dovolili vzeti s seboj otrok, hvala bogu, da je priskočila na pomoč soseda, ki jih je za dva dneva vzela v varstvo. Na policiji so mi grozili, da mi bodo otroke vzeli in jih dali v rejo ljudem, ki jih bodo vzgajali v pravem duhu. Kmetijo pa bodo zasegli, medtem ko bom gnila v ječi. A ker sem samo jokala in tarnala, da se mož še ni vrnil z opravkov, ki jih je imel v Ljubljani, so me po dveh dneh izpustili domov. Še prej pa so mi zabičali, da me bodo imeli pod kontrolo in da bo že en sam napačen korak zadoščal, da bodo naredili to, s čimer so mi grozili. Ker jim nisem upala pokazati hrbta, kdo ve, lahko bi me še ustrelili, sem se ritensko pomikala proti vratom. Tam pa mi je nekdo podstavil nogo, da sem padla vznak. Če se ne bi ujela za levo roko, bi si lahko poškodovala glavo. Na srečo sem jo odnesla le z modricami. A bolj kot te je bolel njihov krohot …''

Ida je bila trmasta ženska. Vedela je, da če si sam ne boš pomagal, bo tudi Bog dvignil roke od tebe. Skoraj vsa vas jo je podpirala in ji pomagala, le tiste peščice, ki je nenehno iskala priložnosti, da ji vržejo poleno pod noge, ni bilo blizu.

''Po približno dveh letih me je prijateljica nekoč spet ustavila na cesti, od koder se je jasno videlo na vse strani, tako da bi takoj opazili, če bi komu padli v oči. Povedala mi je, da se ima Janko dobro, da pa me zelo pogreša. Predlagala mi je, da ga grem obiskat, ni pa nama padlo na pamet, kako bi to izvedli. Končno sem se domislila, da bi raznosila po vasi, da grem v bolnišnico na operacijo. V tistih časih si bil zaradi posegov hospitaliziran vsaj štirinajst dni, če ne več. Res sem to storila. Sosedov pa ni bilo treba dvakrat prositi, da so v moji odsotnosti poskrbeli za živino. Pot v Srbijo je bila zelo dolga in naporna. Če bi bila sama, bi še nekako šlo, toda z menoj sta bila oba otroka. Brez njiju nisem hotela iti nikamor. Vseeno je bilo nekoliko lažje, saj so nas na železniški postaji že čakali z vozom. Snidenje z Jankom je bilo nepopisno lepo. Oba sva jokala in se oklepala drug drugega. Sinova sta ga komaj še poznala. Bila sem več kot srečna, ko sem videla, da so ga k sebi vzeli dobri in srčni ljudje. Še zmeraj so žalovali za dvema sinovoma, ki sta v Beogradu izginila, in nikogar ni bilo, ki bi jim povedal, kaj se je z njima zgodilo. Z Jankom sva tuhtala, ali bi bilo pametno, da se vrne domov ali ne. Končno smo se vsi skupaj odločili, da je bolje, če še kakšno leto ostane. Sinova sta se spoprijateljila z Milovanovimi vnuki, jaz pa sem pomagala v kuhinji, ker sem na ta način želela vsaj malo odslužiti za gostoljubje, ki so ga nudili tudi meni. Zelo jih je zanimalo, kaj se dogaja v Sloveniji. Žal sem jim lahko bolj malo povedala, saj se za politiko nisem niti malo brigala. Edine govorice, ki so mi prišle na uho, so govorile o nekem miličniku, ki je dal otroka krstit, in so ga za kazen poslali v Bosno, kjer so po gozdovih še zmeraj lovili četnike in ustaše. Tja je bil menda poslan zato, ker se od tam zlepa ni nihče vrnil …''

(Konec prihodnjič)