Iz Kranja v Latinsko Ameriko in nazaj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. november 2014 / 12:38

Marko Jenšterle je pravi romar v Latinsko Ameriko. Tam je bil najprej v letih 1988–1990 kot dopisnik Dela in Tanjuga, od takrat gre čez ocean vsaj trikrat na leto, največkrat je spremljal slovenska gledališča, zadnja leta je tudi evropski opazovalec na njihovih volitvah … Pravi užitek je brati njegove skušnje z one strani sveta.

Od kod izvira tvoj rod? Po priimku domnevam, da ne iz Latinske Amerike, ampak iz nekdanjih tirolskih naselij pod Ratitovcem.

»Tako je. Ko v Sloveniji naletiš na koga s priimkom Jenšterle ali različicami Jenštrle, Jenstrle in Jensterle, ne more biti drugače, kot da njegov rod izvira iz Sorice ali njene neposredne okolice. Soriško pokopališče ni ravno bogato s priimki. Tam so Jenšterleti, Kejžarji, Gaserji, Pintarji, Talerji in podobno, vsi priimki pa so nemškega izvora. Pred leti sem z druščino kolesaril po Toblachu in Innichenu, od koder so naši predniki prišli v Slovenijo in ustanovili Sorico, a tam na pokopališču nisem več zasledil teh priimkov. Včasih se rad zabavam na svoj račun in se kot navdušenec nad Latinsko Ameriko baham s cenjenim nemškim poreklom, ampak pred leti me je prijatelj Miha Pintar, upravnik brunarice na Soriški planini, pred druščino lepo razkril in jim povedal, da so se v te naše hribe pod Ratitovcem v času freisinških škofov zatekali predvsem nepridipravi.«

Rojen si v Kranju, ostajaš Kranjčan in se voziš v službo v Ljubljano in nazaj, najraje z vlakom. Kaj je v Kranju tako lepega?

»Z vlakom se vozim, ker je to najhitrejša pot, da pridem v službo. Že od študentskih časov za pot do Ljubljane uporabljam javne prevoze. To ni izgubljen čas. Na avtobusih in vlakih sem prebral večino knjig v življenju in teh ni malo. Gre za dobro uro intenzivnega branja na dan, nekje 40 do 50 strani v knjigi. Na Kranj sem navezan, ker sem tu pač rojen. Ljubljana je dovolj blizu, da lahko včasih potem zvečer skočim še na kakšno prireditev. Večino potrebnih kontaktov v Ljubljani opravim dopoldne. Čez vikend mi pa sploh paše kranjski mir.«

Slovenski čudež v Argentini

Kadar nisi v Sloveniji, si onstran Atlantika, nekje v Latinski Ameriki (LA). Kako pa je bilo spočeto tvoje ljubezensko razmerje s spodnjima, latinskima tretjinama Amerike?

»Zelo enostavno. Ko sem še v času Jugoslavije delal kot mladi novinar na Delu, sem hotel v poklicu doseči nekaj več. A ne v smislu postati urednik ali celo pristati v upravi časopisa. Vodstvene in uredniške funkcije me niso nikoli zanimale, ker to običajno pomeni konec pisanja. Moj cilj je bil zato postati dopisnik iz tujine. Tedaj, v osemdesetih letih, sem bil pripravljen iti kamorkoli. Če bi mi rekli, da grem v Bolgarijo, bi šel tudi tja. Enkrat se mi je precej resno obetalo dopisništvo iz Moskve, na koncu pa sem postal dopisnik iz Buenos Airesa. Dve intenzivni leti, ki sem ju preživel v Argentini, sta odločilno vplivali na moje življenje.«

Sploh veš, kolikokrat si že bil na oni strani oceana?

»Ne, že dolgo na štejem več. Od leta 1990, ko sem se vrnil iz Argentine, sem se takoj začel vračati. Največkrat z gledališkimi skupinami, pa tudi z družino v času zimskih počitnic. Vsako leto sem šel tja približno trikrat. Enkrat na dopust in dvakrat na festival, v zadnjih letih tudi na opazovanje volitev.«

Kot si omenil, prvič nisi odšel čez ocean kar tako, ampak si bil tja poslan v službo. Kdaj je bilo to in kako je bilo?

»Leta 1988 je Tanjug Delu ponudil, če bi v smislu varčevanja imeli skupnega dopisnika iz argentinske prestolnice. Na Delu sem bil edini, ki je že govoril špansko, pa še področje Latinske Amerike sem pokrival. Praktično ni bilo primernejšega kandidata. Mandata sicer nisem končal, ker so me po dveh letih vrnili v domovino. Medtem sem namreč zavrnil sodelovanje z Udbo in poročal o stvareh, ki so veljale za tabu teme. O tem, kaj se mi dogaja, sem takoj povedal medijem. Še ko sem bil v Buenos Airesu, so v Mladini objavili mojo zgodbo, intervju sem dal tudi za beograjski radio B92, potem pa so me napadli v beograjski reviji NIN. Kasneje so o mojem primeru v knjigah pisali tudi diplomati, ki so bili tedaj na delu v jugoslovanski ambasadi in potrdili trditev, da nisem hotel ovajati in vohuniti. Cena, ki sem jo plačal z odpoklicem, ni bila majhna, ampak se je splačala. Danes mi ni treba nikomur razlagati, da kot novinar nisem sodeloval s tajno policijo. Še danes se zavzemam za to, da novinarji vestno opravljajo le svoj poklic in da so odgovorni le svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem.«

Tvoja politična drža je »leva«; kako so te kot takega sprejeli rojaki v Argentini, zlasti tisti iz drugega, povojnega vala emigracije, ki so iz ravno nasprotne zgodbe?

»Kaj pa je sploh levica danes? Te oznake so preživete. Kitajci so največji svetovni kapitalisti, imajo pa komunizem. Tudi pri meni doma boste našli podobe Che Guevare, a lahko vsakemu, ki me hoče poslušati, pripravim predavanje o tem, kako je Che tedaj, ko so kubanski revolucionarji zmagoslavno vstopali v Havano, on v bližnji trdnjavi že pobijal politične nasprotnike. Da o mojem odnosu do diktature Fidela Castra sploh ne govorim. Ob prihodu v Argentino nisem imel težav pri nobeni skupnosti, ne levi ne desni, saj sem takoj začel pošteno opravljati svoje delo in o vseh pisal korektno. Razkrival sem zadnje poizkuse Jugoslavije, da bi iz Slovencev naredili Jugoslovane in predvsem zagovarjal demokracijo. Že pred prihodom sem v Mladini pisal o povojnih pobojih, dachauskih procesih in vseh drugih tedaj neprijetnih temah za sistem. Moje delo so dobro poznali, njim pa sem nato odpiral vrata v slovenski prostor. Menil sem, da ima tudi politična emigracija pravico v naši državi predstaviti svoje poglede, potem pa naj narod presodi, kaj si o tem misli.«

Si tudi ti doživel slovensko skupnost v Argentini kot »čudež« – za kar ga je svoj čas prepoznal Taras Kermauner, ki je bil tudi sam iz bolj leve zgodbe?

»Seveda. Le kdo ne bi bil navdušen nad tistim sistemom slovenskega šolstva in kulture, ki nastaja na drugem koncu sveta in v popolnoma nemogočih razmerah. Še danes cenim to žrtvovanje. Medtem ko so argentinski otroci ob vikendih igrali nogomet, so morali slovenski v dodatne slovenske šole. Te so bile pogosto težje od javnih argentinskih, ki so jih obiskovali med tednom. S Tarasom sva se ob njegovem obisku Argentine zelo zbližala. Bil je tudi pri nas doma. Tisto celodnevno kosilo, na katerem smo govorili o vsem mogočem, je s pohvalo moji ženi in njeni kuhinji ostalo zabeleženo tudi v njegovih knjigah o slovenski skupnosti v Argentini. V Buenos Airesu sem se kot dopisnik udeleževal njegovih javnih nastopov. Spominjam se njegovega izjemnega predavanja v Slovenski hiši, bolje rečeno osebne izpovedi, ki je bila neverjetno iskrena. Pozneje sva se v Sloveniji še srečevala in tudi dopisovala. Imela sva podobne poglede na to skupnost in nato oba do nje na neki točki zavzela distanco. Jaz sem začutil, da se me hočejo polastiti, Taras pa tudi nikoli ni bil človek, ki bi mu drugi lahko govorili, kaj in kako mora misliti. Točka, pri kateri sem jaz začutil, da nekaj ni v redu, je bilo gostovanje Šeherezade. Predstavo mi je uspelo spraviti na program uglednega buenosaireškega gledališča Cervantes, v kontejnerju smo Slovencem peljali 300 kilogramov knjig, pripravili smo še vzporedne kulturne programe za obe emigraciji in pri tem gledali, da smo jim v njihove kulturne domove pošiljali igralce, ki so jim bili tudi politično blizu. Ob prihodu skupine v Buenos Aires pa nas je v Oznanilu, glasilu slovenske katoliške misije, pričakalo objavljeno opozorilo, »da predstava zaradi izredno krutih prizorov in erotičnih scen ni primerna ne za otroke in ne za mladino, kot tudi ne za zdravo, etično čutečega človeka«, v Svobodni Sloveniji pa o gostovanju 52-članske gledališke ekipe niso objavili niti besedice. Namesto Slovencev so tako gledališče pet dni zapored napolnili Argentinci, uspeh pa je bil takšen, da smo morali na zahtevo publike odigrati še dodatno, šesto predstavo. Na koncu leta so Šeherezado v največjem dnevniku Clarín proglasili še za najboljšo tujo gledališko predstavo, ki so jo leta 1994 videli v Argentini.«

Če se prav spominjam, si bil prav ti tisti, ki si ob prvi vrnitvi v Slovenijo leta 1990 s seboj pripeljal tudi Tineta Debeljaka. Hočem reči: s seboj si pripeljal njegovo izročilo in že leta 1990 v njegovi rojstni Škofji Loki pripravil simpozij o tem velikem rojaku …

»Simpozij sva organizirala skupaj z Davidom Tasićem, vendar sem večino dela opravil jaz, David pa je poskrbel za izdajo zbornika. Denar sva dobila na Občini Škofja Loka, nekaj je prispeval tedanji kulturni minister dr. Andrej Capuder, svoje sta dodala še pokojna Ladislav Lenček in Vinko Levstik. Ampak največji kapital je prišel s strani referentov, ki so se vsi po vrsti odpovedali avtorskemu honorarju. Še posebej pomemben je Kermaunerjev prispevek, ki zavzema skoraj polovico zbornika. Tedaj je v Slovenijo prišel Debeljakov sin Tine mlajši. Še danes sem ponosen, da smo njegovega očeta na tako lep način vrnili domovini.«

Ko si prišel v Argentino, je bil Tine Debeljak še živ, spoznal pa si se tudi z njegovim sinom enakega imena, ki je lani umrl. Kakšna so bila tvoja srečevanja s Tinetom mlajšim?

»Z ženo sva, če ne štejem članov ožje družine, zadnja, ki sva Tineta Debeljaka videla še živega. Nekega večera so naju namreč povabili k njim domov na večerjo. Pisatelj je bil tedaj star 86 let in pet let po kapi. Bil je že zelo bolan in slab. Največ sva se zato pogovarjala ravno o Sorici in Škofji Loki. Pogled mi je uhajal na tisto množico knjig v prostorih hiše in na čudovite slike Bare Remec, ki se je ustvarjalno napajala med Indijanci. Ko sem med knjigami videl Andreja Voznesenskega, sem mu povedal, da sem ga srečal v Strugi. O politiki se nisva pogovarjala, govorila pa sva o evrocentrizmu in našem zmotnem prepričanju, da je Evropa center sveta. S Tinetom mlajšim sva bila pa sploh osebna prijatelja. Pri njem sta me navdušila njegova zmernost in strpnost, z njim sem naredil tudi nekaj intervjujev.«

Kakšno prihodnost napoveduješ slovenski skupnosti v Argentini?

»Verjetno jo čaka podobna usoda kot številne druge priseljenske skupnosti po svetu. Se pravi asimilacija z argentinsko družbo. Tine Debeljak ml. mi je nekoč dejal: »Vemo, da se bomo tudi mi enkrat asimilirali, ampak radi bi, da bo čas do tedaj čim daljši.« Vedno težje bo nove generacije prepričevati o tem, kako pomembna je slovenščina, saj si z njo v Argentini nimajo kaj pomagati. Argentinci namreč še angleščine v glavnem ne govorijo. Še tukaj, pri nas, je to težko, kaj šele na oni strani oceana. Zavest do slovenstva in slovenskega jezika je pri teh ljudeh še vedno močna in jo zelo cenim, vendar so se stvari zelo spremenile. Zunanjega sovražnika, se pravi Jugoslavije in komunizma, ni več. Skupnosti ni več mogoče držati v izolaciji, kot je bilo to nekoč. Internet dela svoje. V Sloveniji imamo demokracijo, čeprav nekateri med temi ljudmi v to niso prepričani.«

So kakšne večje skupnosti Slovencev tudi drugod po LA, ali pa so v njenih mestih in po njenih širjavah raztreseni le posamezniki in njihove družine?

»Slovence najdemo povsod, ampak najmočnejša skupnost je res v Argentini. Precej jih je tudi v Braziliji, po drugih državah že manj. So pa posamezniki včasih zelo pomembni. Tak primer je na primer Ejti Štih v Boliviji, ki je ena njihovih največjih slikark.«

Ambasador slovenskega gledališča

Kdaj si postal ambasador slovenskega gledališča v LA? O svojih gledaliških poteh čez ocean pišeš v teh Snovanjih, a te vseeno prosim, da jih tudi tu na kratko povzameš.

»Oznaka ambasadorja je malo prehuda, ampak veliko sem pa res pomagal. Takoj po prihodu na kulturno ministrstvo smo se našli s Slovenskim mladinskim gledališčem. Leto pred tem so s Šeherezado gostovali na festivalu v Mehiki in me nato povabili, da jih na naslednjem festivalu spremljam kot predstavnik ministrstva. Vedeli so, da sem se ravno vrnil iz Argentine. Potem sem jim pomagal še s svojimi zvezami. Šeherezada je na stežaj odprla vrata našemu gledališču. Ko danes pogledamo to četrt stoletja dolgo sodelovanje, vidimo, kako bogato je. V Latinski Ameriki se še danes čudijo, kako ima lahko država z dvema milijonoma prebivalcev tako bogato in raznoliko gledališče.«

Omenil si Ejti Štih. Pred leti si v Snovanjih pisal o njej. So v LA še drugi vidni ustvarjalci slovenskega rodu, ne le umetniki in kulturniki, tudi znanstveniki in drugi?

»Seveda so, ampak mnogih ni več. Ena takih je bila Branka Sušnik, ki je v Paragvaju na noge postavila njihovo etnologijo in antropologijo. V Argentini je recimo Peter Skvarča eden glavnih svetovnih glaciologov in strokovnjakov za Antarktiko, podjetnik Bogdan Šalej iz Brazilije je med drugim v mestu Belo Horizonte organiziral Vrh Amerike – srečanje vseh predsednikov ameriških držav. Toliko, če se na hitro spomnim le nekaterih.«

Srečal si mnoge umetniške prvake LA. V tvojem novinarskem opusu so intervjuji z nekaterimi med njimi, najbolj znamenit je gotovo tisti, v katerem si se pogovarjal z legendarnim Gabrielom Garcío Márquezom? Kako se spominjaš tega srečanja?

»Zelo dobro, saj je to eden najpomembnejših dogodkov v mojem življenju. Takoj po najinem pogovoru sem si naredil tudi zapiske, da ne bi česa pozabil. To namreč ni bil intervju, saj jih že nekaj časa ni več dajal, ampak najin neformalni pogovor o tem, da bi v Sloveniji organizirali seminar na temo Latinske Amerike, namenjen našim novinarjem. Seveda sva se potem dotaknila še marsičesa. Od Fidela Castra do kolumbijske narko mafije. O srečanju sem javno spregovoril in pisal šele po njegovi smrti. Prej se mi to ni zdelo korektno. Nisem hotel zlorabiti njegove pripravljenosti, da me je sploh sprejel.«

Koga si kot novinar še »izprašal«?

»Veliko jih je. Med najpomembnejšimi pisatelji so vsekakor Ernesto Sábato, Mario Benedetti, Mario Vargas Llosa, Isabel Allende, Sergio Ramírez in drugi, med glasbeniki Mercedes Sosa, Caetano Veloso, Gilberto Gil, Lila Downs in tako naprej. To so velika in znana imena, ampak prav enako so mi blizu naši javnosti precej neznani umetniki, ki pa so v svojih državah legende. Recimo pisateljica Gioconda Belli iz Nikaragve, ki je ena najpomembnejših latinskoameriških pisateljic in se ravno zdaj trudim, da bi jo predstavil tudi Slovencem. Pa zdaj že skoraj 100-letni ljudski pevec kalipsa Walter Ferguson iz Kostarike ali pa že pokojni Canario Luna iz Urugvaja. Zelo ljub mi je tudi intervju z Margot Benacerraf, venezuelsko režiserko.«

Novembra 2014 pride po tvojem posredovanju v Slovenijo še ena od živih legend LA. Je to še skrivnost, ali nam jo lahko že zaupaš?

»Prav nobena skrivnost ni. Nasprotno, želim si čim večjega števila obiskovalcev. V Cankarjev dom v sredo, 19. novembra, prihaja nikaragovski pesnik Ernesto Cardenal, eno največjih pesniških imen na svetu. Star je že 90 let in bo prvič prišel v Slovenijo. Pri branju pesmi ga bosta spremljala dva glasbenika. Ni ga bilo lahko dobiti, zato sem toliko bolj vesel njegovega prihoda.«

Tam čez sta dve levici

Zdaj pa poglejva še na politično sliko LA. Okrog leta 1970 so širom po njej tamkajšnji generali ob podpori ZDA in CIE izvajali pravi pogrom nad levičarji. Uboj Che Guevare v Boliviji (1967) in predsednika Allendeja v Čilu (1973) sta le dve najbolj vidni sliki tega črnega dogajanja. Spomniva se na Argentince, ki so jih eksekutorji po naročilu desničarske mafije iz letal žive metali v ocean! In koliko je še tega. Štirideset let pozneje je slika zelo drugačna, v večini držav, tudi v največjih, so na oblasti levi predsedniki in predsednice. Kako razložiš ta fenomen?

»Že prej sem dejal, da je treba pojma levica in desnica opredeliti na novo. V Latinski Ameriki danes ni več levičarskih gverilskih gibanj, če pustimo ob strani ostanke gverile v Kolumbiji, ki se z oblastjo že pogaja o premirju. Prav tako nimamo več desničarskih vojaških diktatur. Razen na Kubi imamo na oblasti leve in desne predsednike, ki se bili izvoljeni na volitvah. Zakaj je prišlo do sprememb? Tudi zato, ker se ZDA z Latinsko Ameriko ne ukvarjajo več. Njena prioriteta je zdaj nekje čisto drugje. V Iraku, Siriji in okolici. Zato je lahko Latinska Amerika zadihala s svojimi pljuči in nazaj postavlja demokracijo.«

V pogovoru pred tem intervjujem si mi razložil, da sta danes v LA dve levici. Kakšni sta in v čem se razlikujeta?

»Pravi prepad je recimo med levima vladama v Urugvaju in Venezueli. V Urugvaju vlada predsednik José Mujica, ki je nekoč res vodil gverilo, v Venezueli pa Nicolás Maduro, ki je na oblast prišel le zaradi Chávezovove smrti in z levico zgodovinsko ni povezan. Maduro je navaden aparatčik, Mujica pa človek s pomembnimi življenjskimi izkušnjami in znanji, ki danes pri tržni ekonomiji nima nikakršnih predsodkov. Zgodovinske izkušnje ima sicer tudi Daniel Ortega v Nikaragvi, vendar je ta popolnoma zavozil nekdanjo revolucijo. Državi vlada s pomočjo korupcije in z vso družino. Vsi nekdanji soborci, predvsem intelektualci, so ga že zapustili. Na čelu s Sergiom Ramírezom in Ernestom Cardenalom. Zmerna levica vlada tudi v Braziliji in v Čilu. Potem pa so nekje vmes še Argentina, Bolivija in Ekvador.«

José Mujica, predsednik Urugvaja, je res pravi posebnež! Nam ga lahko predstaviš?

»Kot sem že omenil, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vodil urugvajsko urbano gverilo Tupamare. Vsega skupaj je 15 let preživel v zaporih, od tega nekaj let v samici, kjer se je pogovarjal z žuželkami, da je ohranil bistro glavo. A danes do nekdanjih nasprotnikov ne goji nobenega sovraštva. Živi skromno v svoji hiški, nosi preprosta oblačila, vozi starega hrošča, večino predsedniške plače pa vsak mesec nameni za humanitarne namene. Pri vsem tem uživa izjemno podporo tako doma kot v tujini. Urugvaj je najbolj liberalna država v Latinski Ameriki. Pred kratkim so legalizirali marihuano in omogočili poroko istospolnim partnerjem. Meni je ta država blizu tudi zato, ker sem v njeni zgodovini našel precej primerjav s Slovenijo. Tako kot nas mešajo s Slovaško, njih mešajo s Paragvajem. Tudi oni so ena najmanjših držav na kontinentu. V času diktature je ogromno levičarjev moralo emigrirati v tujino. Emigracija je bila tako velika, da so nekoč v pristanišču na stene zapisali: 'Zadnji, ki bo šel, naj ugasne luč!' Zelo močno emigracijo imajo na Švedskem. Po vrnitvi demokracije pa so se v državi razvile polemike o tem, kdo je bolj trpel. Tisti, ki so ostali doma, ali oni, ki so morali ven iz države. Ali te to ne spominja na naše razmere? Samo predznak vzroka emigracije obrneš, pa imaš isto travmo.«

Delnice LA na svetovni politični in duhovni borzi so močno poskočile, ko je bil za papeža izvoljen Argentinec Jorge Mario Bergoglio. Kako fenomen papeža Frančiška doživljaš ti?

»Na začetku sem bil zelo previden. Iz Argentine so namreč prihajale novice, da je v času diktature sodeloval z oblastmi. Potem se je začelo kazati, da mu veliko tega nameščajo njegovi nasprotniki. S svojimi potezami dela pomembne stvari, videli pa bomo, kako daleč bo lahko šel. Ravno v teh dneh prebiramo novice, da so škofi, zbrani na sinodi z vsega sveta, sprejeli dokument o družini, v katerem so zaustavili njegova prizadevanja o odprtju Katoliške cerkve do vnovič poročenih ločencev in homoseksualcev. O njem sem se pogovarjal tudi z Mariom Vargasom Lloso, ki mi je dejal, da gre zaenkrat šele za posamezne pozitivne poteze, ni pa v dejanjih še videl reforme Cerkve. Vsekakor je to, kar se zdaj dogaja v Vatikanu, izredno pomembno za ves svet. Predvsem pa je pomembno, da je Latinska Amerika končno dobila papeža, ki si ga je tako zelo želela in tudi zaslužila.«

Papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., ki sta bila izrazita konservativca, sta dobesedno zatrla teologijo osvoboditve, ki je bila pred njima prava posebnost Cerkve v LA. Kako je s tem gibanjem zdaj? Je sploh preživelo?

»Seveda je preživelo, ni pa več tako v ospredju kot nekoč. Teologija osvoboditve bo obstajala toliko časa, dokler bomo imeli na eni strani množico revežev, na drugi pa bogatijo, med katero je tudi cerkvena elita. V Latinski Ameriki strašno rad hodim po njihovih cerkvah. Pa ne toliko po tistih kot recimo v Cuzcu, kjer se evropska cerkev še danes kiti z nakradenim zlatom. Bolj so mi všeč skromne cerkvice, kjer je dovolj le križ in streha nad glavo. Nisem veren, ampak taka vera mi je blizu.«

Je res, da versko polje LA, ki je bilo še nedavno povsem katoliško, vse bolj osvajajo razne verske sekte, zlasti protestantske, uvožene iz ZDA?

»Da, to sem doživel v Salvadorju. Vsaka druga hiša je bila neka cerkev. Nekoč sem v hotelu doživel predavanje enega takega misijonarja. Salvadorcem je predaval kar v zajtrkovalnici. Na tablo jim je risal pot do Boga, ki je vodila samo čez njegovo cerkev. Tisti ubogi ljudje niso upali nič vprašati, zato je kar sam postavil vprašanje, kako pa je z neposredno povezavo med vernikom in Bogom. In je odgovoril: 'To je pa hudičeva pot!'«

Ena od tvojih povezav z LA je tudi ta, da sodeluješ kot uradni evropski opazovalec na njihovih volitvah. Kakšne so te izkušnje?

»Leta 2006 sem se teh volitev udeležil prvič, ko sem šel v okviru misije Evropske unije opazovat volitve v Venezueli. V naslednjih letih sem predsedniške volitve opazoval še v Salvadorju (2009), Boliviji (2009), Peruju (2011), Nikaragvi (2011) in leta 2013 v Paragvaju. Izkušnje so izjemne. Najprej je treba povedati, da so popolnoma drugačne od tistih, ki jih dobivam ob gostovanju z gledališčniki. Gledališčniki so umetniki in zato jim je že v osnovi izziv vse, kar je prepovedano. Tem ljudem ne smeš povedati, kam v nevarnih državah ne smejo iti, ker bodo potem šli najprej tja. V dolgih letih druženja z njimi se je marsikaj gledališkega prijelo tudi mene in sem jim za to samo hvaležen. Z njimi izgubiš strah pred odkrivanjem prepovedanega, domišljiji pustiš prosti tok in pogosto res ugotoviš, da so strahovi samo v nas samih. S takimi izkušnjami sem prišel na prvo opazovanje volitev in se nenadoma soočil z neko strogo vojaško disciplino, ki sem jo nekoč doživljal v vojski. Najbolj zanimivo pa je, da večino opazovalnih kolegov to sploh ni motilo. Med njimi je bilo veliko karieristov, ki so samo čakali, da se bodo lahko povzpeli na lestvicah. Se pravi od kratkoročnega opazovalca do vodstva misije. Mene pa karierizem ne zanima, niti me ne zanima opazovanje volitev v drugih delih sveta. Samo Latinska Amerika. Tu sem imel res priložnosti, ki ti jih ne omogoča nobena turistična agencija. V Boliviji sem recimo opazoval volitve med Indijanci iz plemena Čimanov, v Paragvaju sva se z avstrijskim kolegom namesto s terenskim vozilom in šoferjem prevažala s Cessno in pilotom, ker tam ni nobenih poti, samo široka reka, ki ločuje Paragvaj od Brazilije. Po teh krajih je nekoč raziskovala naša Branka Sušnik. Še vedno jo poznajo in cenijo. Predvsem Indijanci in misijonarji. O teh stvareh sem precej pisal v svojih reportažah. Ob tem je seveda zanimivo videti tudi sam proces volitev. Najhujše kršitve so bile v Nikaragvi, kjer so naju s kolegico enkrat celo vrgli ven iz volišča. Pred dnevi sem volil v Sloveniji. Čeprav na Latinsko Ameriko pogosto gledamo kot na tretji svet, imajo v nekaterih državah volilni sistem izdelan bolje od našega. V Venezueli že dolga leta na primer volijo elektronsko, volilna kontrola pa je strožja od naše.«

Slovenci in Latinoameričani

Tvoje osebne vezi z LA so torej izjemno močne. Slovenske povezave z njo pa razmeroma šibke. Se stiki in vezi med Slovenijo in LA na različnih področjih kljub vsemu krepijo?

»Ne in tega res ne razumem. Pred časom smo v Sloveniji ustanovili Center za Latinsko Ameriko, ki sem mu krajše obdobje tudi predsedoval. Ampak danes ga zapiramo, ker očitno ni nekega pretiranega interesa, da bi se Slovenija z Latinsko Ameriko povezala tudi na drugih področjih, predvsem gospodarskem. Zanimivo je, da tega v drugih delih Evrope ne čutijo. Nemci in Avstrijci, po katerih se tako radi zgledujemo, imajo tam močne interese. V Paragvaju, recimo, sprejema za člane opazovalne misije ni naredil ambasador Evropske unije, ampak ambasador Nemčije. Avstrijci so pred časom v La Pazu z žičnico rešili problem mestnega prometa. Iz El Alta, predmestja La Paza, kjer je na višini 4200 metrov mednarodno letališče, do centra mesta, ki je na višini 3700 metrov, vodi cesta. Ta ni več zdržala vedno hujšega prometa, saj so ljudje potrebovali ure, da so prišli v mesto. Zdaj se lahko vozijo z najdaljšo žičnico na svetu, ki opravlja funkcijo javnega prometa. Podobno so naredili v kolumbijskem Medellinu, kjer se ljudje z žičnicami z okoliških hribov pripeljejo do metroja in potem z isto vozovnico nadaljujejo pot po mestu. Z Latinsko Ameriko posamezna podjetja sicer sodelujejo, ampak kakšne širše vizije tu ni. Povsem drugače je na področju kulture, kjer se to sodelovanje vse bolj širi.«

Bi lahko izpostavil tudi kakšne posebne povezave med LA na eni in Gorenjsko in Gorenjci na drugi strani? Vidiš kakšno vez na tej relaciji, ki bi jo bilo nujno takoj vzpostaviti?

»Gorenjci smo tja že uspešno izvažali Prešernovo gledališče iz Kranja, Alenka Bole Vrabec pa nam je prevedla Márquezov roman Sto let samote, temeljno literarno delo Latinske Amerike. Omenil sem že Ejti Štih iz Bolivije. Na gospodarskem področju nikakor ni mogoče mimo imen, kot sta Janez in Friderik Hlebanja, dva naša najuspešnejša podjetnika v Latinski Ameriki. Oba sta že pokojna, a njuno poslanstvo zdaj nadaljujejo otroci. Z Janezom sva bila dobra prijatelja. Ogromno sem se naučil od njega. Nekoč mi je dejal, da je ob prihodu v Brazilijo ugotovil, da tam denar leži po cesti, samo pobrati ga je treba. Pri njem je treba vedeti, da družina izhaja iz Srednjega Vrha. Tam so, tako kot v Sorici, razmere za kmetijstvo izredno težke. In ljudje se navajeni trdega dela. Že ko pridejo v dolino, je zanje delo na polju nekaj povsem drugega, če pa s temi delovnimi navadami in sposobnosti pridejo v dvajsetmilijonski Sao Paulo, potem uspeh ne more izostati. Tu moram povedati zanimivo anekdoto. Hlebanja je zaslužen za to, da je Šeherezada prišla v Brazilijo. Vedel sem zanj, a se osebno še nisva poznala. Pisal sem mu in predstavil uspešnico, on pa je šel k nekemu mojemu brazilskemu gledališkemu prijatelju in se takoj vse zmenil. Ko smo trikrat napolnili dvorano in doživeli izjemen uspeh, me je vprašal, kdo bo zdaj to požel. Neumno sem ga pogledal, dokler mi ni razložil, da se s tako uspešnico v Sao Paulo ne pride za tri dni. Prišli smo v vse medije, publika se je zganila in bi začela množično prihajati na predstavo, mi pa gremo domov, namesto da bi začeli kasirati.«

Kaj bi se Slovenci še lahko naučili od Latinoameričanov? Katere od njihovih posebnosti so tiste, ki bi jih ti najraje »nacepil« na slovensko drevo?

»Veliko je tega. V tem trenutku bi vsekakor pri njih lahko pogledali, kako se pride iz krize. Njihove krize so bile hujše od te, ki jo doživljamo v Evropi, a so se vsakič znova postavili na noge. Problem pri nas je prepričanje, da se nam kaj hudega ne more zgoditi. Evropa na krizo ni bila pripravljena, v Latinski Ameriki pa nanjo mislijo tudi tedaj, ko jim gre dobro. Ljudje imajo tako že izdelane obrambne mehanizme. Druga stvar je njihovo veselje nad življenjem. Mi stalno nekaj tarnamo in se pritožujemo, čeprav nam je veliko bolje kot njim. Oni pa se zavedajo vsakega do­brega trenutka in ga znajo živeti v vsej njegovi polnosti. Slovencem bi rad predstavil tudi temeljno misel njihove dolžniške filozofije, ki je zdaj, ko rešujemo banke, še posebej pomembna. Glasi se tako: Če ti dolgujem sto dolarjev, je to moj problem. Če sem ti jih dolžan milijon, pa tvoj. V tem je čista resnica. Zakaj moram jaz zdaj reševati naše banke, ki so denar zavestno posojale tajkunom, če sam vse življenje živim v okviru svojih zmožnosti in pazim, da se zadolžim res samo toliko, da bom to v roku lahko vrnil?«

Marko, najlepša hvala za te iskrive odgovore, veliko smo iz njih izvedeli o latinskem delu Amerike!