Reformacija in varčevanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / / 11:28

Pred svetovnim dnevom reformacije se spomnimo, za kaj je v njej pravzaprav šlo. Bila je versko gibanje, prizadevala si je za reformo Cerkve. Hkrati pa je bila upor evropskega severa proti rimskemu finančnemu izkoriščanju …

Protestantizem in kapitalizem

Zadnji dan v oktobru je razglašen za svetovni dan varčevanja, v protestantskih deželah in tudi pri nas je hkrati praznični dan reformacije. Da je tako, je mogoče zgolj naključje, a malo globlji premislek pokaže, da sta reformacija in nagnjenost k varčevanju v najtesnejši zgodovinski in še vedno aktualni povezavi. Reformacija je bila versko gibanje, razkol znotraj Cerkve, zavit v zapletene teološke razlage. Ostroumni Karl Marx je skozi teološko preobleko ugledal ekonomsko anatomijo tega spora. Šlo je za upor evropskega severa proti rimski lakomnosti. Rimsko središče Cerkve se je takrat dobesedno valjalo v razkošju in razsipnosti. Za vse to potrebni denar je zbiralo tudi z odpustki; tedanji Evropejci so si morali za vsako grešno malenkost kupiti odpustek. Zato so Lutra, ki je pozival k prvotni in zlasti skromnejši krščanski drži, podprli vsi po vrsti, samo da bi se rešili rimske nadlege. Najbolj se je v ta fenomen poglobil nemški sociolog Max Weber v svoji epohalni knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma (1901). Protestantske cerkve so od svojih vernikov zahtevale skromnost, tudi same po sebi so bile bistveno manj potratne od svoje rimske matere. Eden od izrazov krščanske skromnosti je tudi varčevanje. Kdor z denarjem varčuje in ga ne troši za zunanji blišč – tudi za razkošne cerkve ne – temu se denar kopiči. In ko se ga nabere dovolj, ga raje naloži v neko podjetje kot potroši. Privarčevani denar tako postane – kapital. Zato ni čudno, da so najbogatejše države na svetu ravno tiste, kjer so v večini protestanti: ZDA, Nemčija, skandinavske dežele … Od držav, ki so izrazito katoliške, so malo bogatejše le Avstrija, Francija, Italija, Španija … Latinska Amerika, kjer je katolikov največ, se koplje v revščini. V ZDA je znana kratica WASP: white, anglosaxon, protestant – bel, anglosaksonskega porekla in protestant. Državljani, ki sodijo pot to oznako, tvorijo »prvo ligo«, vsi drugi so v nižjih. Ko človek potuje po protestantskih deželah, kmalu opazi očitno dejstvo, da so verski hrami različnih reformiranih cerkva bistveno manjši in skromnejši od katoliških. Cerkve so dostikrat bolj podobne velikim lesenim lopam kot svojim mogočnim in razkošno opremljenim katoliškim vrstnicam. Očitna je tudi razlika v zunanjosti pokopališč. Na italijanskih gledaš grobnice, velike skoraj kot kake kamnite hiše, širom po Skandinaviji so grobišča podobna negovanim gozdičkom, v katerih so med drevjem potreseni kamni in leseni križi …

Glavna je vera

Prvim reformatorjem, tudi našemu Trubarju, je šlo predvsem za poglobitev vere in reformo Cerkve. Mogoče je Cerkev danes pred podobnim izzivom. Na eni strani je velikanska institucija, ki se bolj ukvarja z zemeljskimi kot z duhovnimi rečmi (kar se je razkrilo tudi v poslih mariborske nadškofije), na drugi prizadevanja za posodobitev in poglobitev vere, ki jih pooseblja prav papež Frančišek. »Kdor vidi potrebnega in se zanj ne zavzame, ampak kupi odpustek, si ne pridobi papeževega odpuščanja, ampak božjo jezo.« Tako se glasi 45. od 95 tez, s katerimi je tedaj še katoliški menih Luter nastopil proti vatikanskemu diktatu, ki je bil v tem, da so vernike silili kupovati odpustke, z zbranim denarjem pa so gradili novo Petrovo cerkev v Rimu in živeli v razkošju. »Zakaj papež, katerega bogastvo je danes večje od največjega Krasa /rimski politik, ki si je nagrabil velikansko bogastvo/, Petrovo cerkev rajši ne gradi s svojim lastnim denarjem, kakor z denarjem revnih vernikov?« Papežu Frančišku tega očitka, izraženega v 86. tezi, seveda ne bi mogli nasloviti. Lahko pa bi ga mnogim cerkvenim mogočnikom pred njim in pod njim, tudi slovenskim. »Če nimajo denarja v izobilju, so dolžni tega obdržati za vsakdanje potrebe in se v nobenem primeru ne klanjati pred odpustki.« To je bila Lutrova 46. teza; danes zveni samoumevno, takrat je bila protestniška in je zahtevala reformo. Po svoje je pa še vedno aktualna, le da danes ne kupujemo več odpustkov, zato pa smo prisiljeni kot davkoplačevalci polniti bančno luknjo, ki jo je izkopala roparska bankirsko-tajkunska mafija. In ta je v našem času tista, proti kateri bi morali protestirati in jo odpraviti z novo reformacijo.

Banke v stresu

Danes nemško-italijanskega konflikta, ki sta ga v začetku 16. stoletja poosebila Luter in papež v Rimu, ni. Italijan Mario Draghi je šef Evropske centralne banke (ECB), ki ima sedež v Frankfurtu. In ta je podvrgla 130 vodilnih bank v EU »stresnemu testu«. Večina ga je dobro prestala in bodo lahko še naprej opravljale svoj rop stoletja.