»Oče« jeseniškega grba

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sreda, 29. oktober 2014 / 10:19

Arhitekta Janeza Suhadolca z Jesenicami povezuje posebna zgodba iz časov osamosvajanja Slovenije in iskanja identitete Jesenic. Leta 1992 je namreč oblikoval jeseniški grb, ki je po njegovem mnenju še danes eden najboljših grbov slovenskih občin.

»Za jeseniško občino se mi zdijo najbolj usodna tale izhodišča: železo, železarstvo, lega med gorami, grbi jeseniške gosposke: Zois, Locatelli, hokej … Vsa ta miselna izhodišča so se med seboj prepletala v bežnih skicah na papirju. V tem procesu se mi je pogosto zdelo, kot da prisluškujem oddaljenim sporočilom in namigom in jih kot občutljiv ojačevalnik registriram na papir. Ob tem sem se zatekel tudi v literaturo. Med možnostmi, ki so se nakazovale, sem si za oblikovalsko izhodišče vzel znak za železo, kakor ga je mogoče videti v knjigi Signs, Signets and Symbols. V tem znaku je mogoče razbrati tudi črko »J« kot Jesenice in črko »H« kot hokej. Če povežem vse troje med seboj: železo, Jesenice in hokej, dobim tri pojme, evidentno značilne za jeseniško občino.« S temi besedami je leta 1992 arhitekt Janez Suhadolc orisal svoj predlog za jeseniški grb, ki ga je strokovna žirija prepoznala kot najbolj primernega in ga tudi izbrala za grb občine Jesenice. Grb, ki je, tako je prepričan avtor še danes, eden najboljših grbov slovenskih občin. Na tem temelju se je leta 1992 rodilo dolgotrajno sodelovanje arhitekta Janeza Suhadolca z Jesenicami. S svojimi lesenimi izdelki se je večkrat predstavil na razstavah v Kosovi graščini, sodeloval je pri oblikovanju muzejskih postavitev, med drugim je izdelal tudi enega svojih znamenitih stolov za nekdanjega jeseniškega župana dr. Božidarja Brudarja. Zaradi vsega tega so se na Jesenicah vnovič odločili, da uglednega arhitekta, dolgoletnega profesorja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (tam je poučeval od leta 1972 pa do »čudovite upokojitve«, kot ji pravi sam) povabijo v goste in obudijo spomin na tiste čase. V okviru domoznanskega večera so ga tako prejšnji teden gostili v Občinski knjižnici Jesenice, z njim se je pogovarjal direktor jeseniške občinske uprave Vitomir Pretnar. V iskrivem in duhovitem klepetu je Suhadolc spregovoril o vseh področjih svojega ustvarjanja. Seveda je najbolj znan kot arhitekt, profesor na fakulteti za arhitekturo, kjer je poučeval predmeta Prostoročno risanje in Oprema. Svoje pedagoške izkušnje je zbral v knjigi Prostoročno risanje za arhitekte, ki je izšla v Ljubljani leta 2007. Napisal je tri knjige o stolih z naslovom Stoli/Chairs, četrta je tudi že v pripravi. Kot arhitekt je namreč najbolj znan prav po svojih stolih. Kot je dejal, se njegovi kolegi arhitekti šalijo, da je Suhadolc za stole to, kar je Avsenik za narodnozabavno glasbo ... Zanimivo je, da jih tudi izdeluje sam, v svoji mizarski delavnici. »Domišljam si, da je kakšen moj stol večja arhitektura kot kakšna vulgarna donebesna stolpnica ...« je dejal nekoč. Med bolj znanimi so njegovi stoli LAJT, zasnoval in izdelal je stol za papeža, mnogi unikatni stoli nosijo začetne črke obdarovancev ... Kot zanimivost velja omeniti, da je izdelal tudi stol za nekdanjega župana Jesenic dr. Božidarja Brudarja, ki so mu ga poklonili ob zaključku mandata. Stol je zasnovan kot »prestol«, vanj je vgrajen srebrnik z jeseniškim grbom.

Velik del Suhadolčevega življenja in ustvarjanja pa zavzema pisanje. Precej objavlja v različnih časopisih in revijah, nedavno je denimo v Sobotni prilogi Dela objavil imenitno humoresko Kuharska knjiga za samohranilce. In kot je ob tem dejal, niti sam ne ve, od kod se jemlje ta njegova humorna plat, saj da izhaja iz »smrtno resne družine« ... Svoje popotne izkušnje pa je strnil v knjigah Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom iz leta 2001 in Od Akropole do Ribnice leta 2007. Kot je povedal, je namreč navdušen popotnik, a potuje na poseben način: peš, s kolesom ali čolnom. Letos poleti je tako veslal po angleških kanalih; na takšnih potepanjih nastajajo tudi pisani pasteli.